'Najboljše je, ko vidiš, da tvoja glasba ljudem nekaj pomeni, pa si lahko še tako utrujen ali bolan'

Švicarska folk metal zasedba Eluveitie obstaja že od leta 2002, kar pomeni, da se počasi bliža dvajsetletnici obstoja. V tem času je izdala osem albumov, zamenjala kopico članov, vodilni mož pa ostaja v Baslu rojeni Chrigel Glanzmann, osrednji vokalist, ki igra mandolino, električne dude, različne piščali.

Njihov zadnji album Ategnatos je izšel aprila letos, zanj pa nekateri pravijo, da ni posebej izstopajoč, a ima frontman o tem posebno mnenje. "Vsak album je kot polaroidna fotografija točke, na kateri se skupina trenutno nahaja. Zdi se mi, da je to eden naših najbolj izvirnih in kreativnih albumov, tudi kar se tiče globokih besedil," je o najnovejši plošči dejal glasbenik.

Kot nam je zaupal že v preteklih letih, je dejstvo, da je težko najti ljudi, ki bi bili z vsem srcem pri stvari, ki bi želeli utvarjati in igrati precej specifično glasbo, ki pa ima širom Evrope in tudi drugod po svetu precej privržencev. Tudi v Sloveniji. Dejstvo je sicer, da folk metal ponekod tretirajo, da je precej pivsko-veseljaški, v čigar kontekst gredo tudi številne tovrstne skupine, a Eluveitie so se temu vedno elegantno izognili in raje postregli z zanimivimi starinskimi instrumenti in zgodovinskimi konteksti pri svojih konceptualnih albumih.

"Ko sem pred sedemnajstimi leti ustanovil skupino, je bilo jasno, da želimo trdo delati ter s tovrstno glasbo priti, kolikor se le da daleč. To smo tudi naredili, sicer pa rastemo že od vsega začetka. Kar pa je tudi pomenilo, da je čas, ki ga je bilo treba vložiti v skupino, vedno bolj rastel. Vsako leto je bilo vsega več, več nastopov, koncertov, albumov. Vsako leto se je vsak moral vprašati: ali bom to še počel, si še želim to početi? Nekateri ljudje, ki so zapustili skupino, so se pač odločili, da je zanje postalo preveč in da se nočejo vsemu odpovedati. Da želijo održati stabilno življenje in podobno," nam je razložil 44-letni Chrigel.

Zasedbo precej dobro poznajo tudi slovenski metal navdušenci, saj so jo v Kinu Šiška, ko so nastopili ob boku zasedb Lacuna Coil in Infected Rain, zelo toplo sprejeli. Predstavili so najnovejši album, niso pa pozabili na stare uspešnice. Kdor se je nadejal pesmi Primordial Breath, je ni dočakal, zato pa so se poslovili z mogočno Inis Mona, ki je verjetno najboljši pokazatelj, kako izvirno-unikaten je pravzaprav njihov zvok, ki je na nek način folkovsko himničen, po drugi strani pa metalsko udaren in predirajoč.

Glanzmann prednosti pogostega nastopanja pred občinstvom opisuje kot nekaj najboljšega, kar lahko glasbenik občuti in želi. "Če si na odru in igraš svoje pesmi, ne glede na to, koliko si utrujen ali morda bolan, ko gledaš obraze ljudi, vidiš, da jim tvoja glasba nekaj da. Nekateri se smejijo, drugi jokajo, a dojameš, da jim nekaj pomeni. To je najbrž najmočnejše darilo, ki ga lahko dobiš. To je zame najboljši del koncertov," nam je iskreno povedal. Po drugi strani pa nam je priznal, da so turneje pač take, da lahko človek pozabi na kakršno koli zasebnost. "Pogrešaš svoj tuš ali WC, vse skupaj pa je preprosto izčrpajoče. Turnejo smo začeli januarja, zdaj pa je december, kar pomeni, da smo celo leto na poti," je o plusih in minusih življenja na turnejah in koncertiranju povedal frontman.

Eluveitie so tako dobro na poti proti 20-letnici obstoja, ko so si s trdim delom, neumornim koncertiranjem, izvirno glasbo in iskrenim in toplim odnosom do vedno hvaležnega metal občinstva zgradili trdno bazo privržencev. "Zdaj je precej drugače kot pred desetimi ali petnajstimi leti. Takrat smo veliko popivali, žurirali, bilo je vsega. Zdaj pa se zbudim in najprej potrebujem kakih deset minut, da se splazim iz svojega pograda. Zdaj potrebujem več spanja, vadbe, športa in podobnih reči," nam je ob slovesu še v smehu priznal Glanzmann.

Več o Eluveitie si prisluhnite v intervjuju, utrinkih in fotogaleriji!