Najlepša plesalka Mýa režira retro-futurizem

Retro-futurizem živi! Nekolikanj nenavadno, za marsikoga kar malce humorno, načeloma pa zelo presenetljivo - da kdorkoli še poseže po zvoku, ki je zaznamoval post-new-jack-swing obdobje ali pozna osemdeseta, to je bil čas, ko je sintetični R B za svoj plesni pospešek organsko prevzemal minneapolski funk (slednjega je v pop-rock posebne vrste nato razvil Prince, pionirska detroitska elektronska šola pa je iz tega ustvarila house). Gotovo, da se ob tem vsi spomnimo tudi notoričnega Buffalčana Ricka Jamesa. Black music ali glasba temnopoltih je ravno takrat dokončno zavladala planetu! Med najbolj brhkimi tedaj in - še kako očitno velja enako tudi zdaj - je (bila) Mýa, neprekosljiva lepotica samotarka. Naposled vendarle bolj lepotica, plesalka, filmska igralka in TV-zvezdnica kot pa pevka. Kajti njeni prvi trije in edini trije omembe vredni albumi (Mýa, 1998, Fear Of Flying, 2000, in Moodring, 2003) niso dobili pravih naslednikov. Zdaj je na vrsti Mýjin deveti albumski met Retrospect, ki tako kot pričujoči single izzove le eno dilemo. Je to kaj več kot nostalgija? Niti ne. A je ta zato super sladka.

Ampak res le za nianso krepkejši refren kot tisti Madonnin opisan spodaj. Korpus sintetičnih zvokov, s katerimi švedska prvakinja electro-popa nagovarja tokrat, je sprva kot nekaj brezizraznega (vokalni uvod in še bolj stoičen bas), a ravno ob gradaciji refrena celota izveni občutno manj dramatično, še bolj pomembno pa manj agresivno, kot bi ob podobni avtorski konstelaciji še nedavna. Kot da se ta sloviti beneluško-skandinavski electro- ali dance-pop iz sezone v sezono - v nasprotju s trendi vse tja do leta 2024 - zdaj reverzibilno hitrostno mehča. Tovin šesti album, ki bo izšel septembra, se bo imenoval Estrus.

House-pop, kot se ga lotevajo velike glasbene zvezde, lahko hitro izzveni pošastno dolgočasno. V Madonninem primeru se vsak razmislek ob podobnih plesnih elektronikah nemudoma zaustavi pri spominu na Vogue, pevkin ikonski napev (letnik 1990), ki je jemal dih ter v trenutku postal kulturološka postavka par excellence. Song Bring Your Love bi moral vsled pojavnega fiaska, ki si ga je obrazno zoperirala komercialno najbolj uspešna ženska pop izvajalka vseh časov, postati sladka kritiška tarča. Z vstopom Sabrine Carpenter, ameriške superzvezdnice, štiri desetletja mlajše od gostiteljice, se marsikomu lahko zdi, da patinastemu in nato sveže zloščenemu kiču v negativnem smislu pač ne bomo našli konkurenčnega. A prvi hitič s prihajajočega albuma veteranske Madonne sploh ni napačen. Detroitski house mag Kevin Saunderson je kot soavtor viže poskrbel, da ta zadiši po unikatnih devetdesetih. Madonna in Carpenterjeva imata osupljivo podobna in obenem tudi komplementarna glasovna nastavka. Song je idejno, kar pomeni melodijsko, res bolj plehek, a res ni, ni kičast. Šment, pa se mi je že zdavnaj zazdelo, da se k Madonni ne bom vračal, ker zato ni razloga. Pa se je razlog presenetljivo spet utrnil.