Namenski poletni pop hiti Armina Van Buurena ostajajo kritični

Armin Van Buuren nan spet ponuja priložnost za festival predsodkov. Pred osmimi leti sta iz vseh koncev jokali njegovi uspešnici Sunny Day in I Need You, zdaj iz istega cukrastega žaklja raste Let It Be For Love. Trance-house-pop iz najbolj neusmiljene beneluške korporacije je aksiomska osladnost brez primere. Driskasto zveneči elementi po ključu Swedish House Mafie, ki v odnosu do črvstega starošolskega techa še vedno veljajo za omalovažujoče, niso edini, ki nevtralnega poslušalca begajo. A vendar je treba priznati, da tudi tomorrowland estetika občasno prija. Tako kot je na začetku tisočletja, in to velja še danes, seveda velja, prijetna občutja dopustnikom namenjala pomirujoča chill-out muzika, oziroma to uspešno počne cafe-del-mar dobrikanje. Tako kot je sleherni postanek na Ibizi nepozaben, smo na nek čudaški način vsi Van Buurnovi navijači. Ob tem, da smo nekateri navdušeni zgolj in samo nad njegovo slaščičarsko popevkarsko proizvodnjo divizijo, to, ki jo zastopa ravno Let It Be For Love. Skrivnostno nalezljivo.

Sveža uspešnica prihajajoče kalifornijske soul zvezdnice, ki ji pripisujejo izjemen potencial, se že zelo kmalu po štartu iz obetavnega slogovnega klopčiča zravna v kar preveč šablonsko, pač preveč predvidljivo enosmernico. Nekaj soula značilnega za začetek osemdesetih, značilnega tudi za Diano Ross, Luthra Vandrossa ali Barryja Whitea pričujoči song ne objame dovolj, da bi temu lahko pripisali retro značaj. Obenem funky pop paradigma, ki se utrjuje v drugem delu napeva, vseeno ni tako zelo intenzivna ali inovativna kot bi lahko bila. Prepričljivo komaj za šibko štirico.

Celota bi bi morala odmevati praznično, predvsem pa bi bi bila melodika komada za posebno priložnost lahko resnično bolj posebna. Posvetilo tridesetletnici, ki si jo je namenil slavni ameriški rock bend obtežuje razvlečen refren in malce prenagljen, ne posebej lepo oblikovan vstop vanj. Drži, eksplozija emocij, ki jo pevec in vodja popularnega ansambla Dave Grohl demonstrira prav na tej prehodni točki, ob tem vokalnem dvigu in spremljajoči volumenski razvnetosti, simbolno namiguje na avtorjevo spoznanje, da ga je trenutek presenetil. Čeravno. Foo Fighters so klišejška zasedba, nenazadnje tudi dejstvo, da so pred tremi leti njihovega bobnarja pokopali opijati potrjuje prav to. Malenkost prisiljena nostalgična avto-sugestija brez zadovoljivega leska.

Podobna pop-rockovska gradiranja navadno vodijo do patetičnega konca. Tudi v novi supešnici islandskega neo-folk benda z nenavadnim nazivov je tako. Kljub temu pa se, začenjši z menjavo ženskega namesto začetnega moškega vokala, sredi skladbe energije zelo lepo pomešajo. Toliko bolj, ker je korus, ki ga izvede Ragnar Porhallison kot nekaj čarobnega in ne povsem uklonjenega prikupnosti po vzoru Harryja Stylesa. Zakjlučni dvoglasni vrhunec tako pridobi obilo teatralnosti, zaradi katere song ob izteku zapusti močan, pozitiven vtis. Preverite tudi sami, ali konec televizijske ljubezni tudi na vas učinkuje v smislu, le kam je vsa štiri minute ustvarjana in pošteno nakopičena prelestnost naenkrat izpuhtela.