Naporna lakota ob poslušanju škotskih prvakov postrocka

MOGWAI – As The Love Continues 

Do določene meje se jih še vedno da prenašati. Škotski rock bend Mogwai je znan po neskončnem valjanju ne posebej inovativnih rockovskih obrazcev. Zasedba načeloma vztraja pri zmernem tempu, ki ga tudi z vrhunci posameznih komadov –  ti so večinoma inštrumentalni – ne utegnejo kaj dosti pospešiti. Dobljena kombinacija pogojno vzbuja romantiko, še prej pa predstavlja idealno spremljavo za samotarstvo na prostem. No, res pa je, da lahko Mogwai uporabimo tudi kot sprožilec za niz namišljenih asociacij, ki jih spet ne zmorem prišteti k ničemur drugemu kot na primer k prizorom iz Krajinskega parka Ljubljansko barje – in to ravno v tem času, ko na ozelenitev še čakamo. Če ideal, imenovan Pink Floyd, vzbuja barvite fantazme, je edina smer, v katero nas silijo Mogwai, siva, včasih tudi sivorjava. Celo ime za tovrstno rockovsko tavanje po samici imam za nedomiselno floskulo – postrock.

As The Love Continues, že deseti album zdaj že veteranske ekipe iz Glasgowa, je hkrati tudi njen komercialno najuspešnejši. Ob koncu prejšnjega meseca je zasedal celo vrh britanske lestvice.

Zato idejna plitkost, nabor nezanimivih zvokov, predvsem pa suša, s čimer mislim na izvedbeno trmoglavljenje pri maloštevilnih narativnih variacijah, v ušesa bodejo še toliko bolj. Dokaj slabo. 

Ocena: 2