Ko vas nekdo prvič vidi, se morda vpraša, zakaj ste Dubioza kolektiv v rumenih in črnih odtenkih, zakaj sta to vaši barvi?
Za tem ni neke hude filozofije. Vsak bend, ki želi biti kul, se napravi v črno, ko pa ugotoviš, da v črni na odru ne pustiš kaj prida vtisa, če je recimo tudi ozadje črno. Z dvajsetih metrov pa te nihče več ne vidi. Zato smo dodali še rumeno, saj je tako največji možni kontrast, nekako pa se nam zdi, da ni prav veliko skupin, ki so jo doslej uporabljale. Če nas ne poznajo drugače, nas prepoznajo po rumeni.
Celotna ekipa deluje kot nogometna ekipa, kot bratje, ste neverjetno povezani, je tudi v tem ključ vašega uspeha?
Ja, naredili smo si športne drese, da nas spominjajo na klub, nogometni, košarkarski ali bejzbolski. Da ljudje vidijo, da smo kot klub, skupnost, kar tudi v resnici smo, preko dveh desetletij živimo skupaj, smo več z bendom kot s svojimi družinami. Obstaja neka sinergija, zagotovo, sicer ne bi bili tako uspešni.
Preden ste nastali, so nekateri "beatboxali", drugi rapali, imenovali ste se Gluho doba, kdaj je potem iz tega nastala Dubioza kolektiv?
Gluho doba je nastala med vojno, v 90. letih prejšnjega stoletja, takrat se je veliko ljudi obrnilo h glasbi, ker ni bilo elektrike, realnost je bila toliko težka, da so ljudje na tak način, mentalno in tudi drugače, iskali izhod iz vojnih grozot. V neko drugo stanje, ki ni bilo stanje vojne. Kot psihoterapija. Nikoli ni bilo več skupin v Sarajevu kot v času vojne. Z Vedranom sva bila v zasedbi Ornamenti, drugi so bili v Gluho doba, ko sta oba benda razpadla, eden v Sarajevu, drugi v Zenici, smo potem neobičajno prišli skupaj. Vedeli smo, česa ne bomo počeli.
In česa niste počeli, niste hoteli?
Nismo hoteli biti skupina, ki bo igrala samo po republikah nekdanje Jugoslavije. Nismo hoteli imeti nekih meja, hoteli smo delovati čim širše, že od vsega začetka. Dva albuma smo naredili v angleščini, potem smo začeli komunicirati tudi v svojem jeziku. Medtem smo se širili, Mario je prišel iz Somborja, dva iz Mostarja, Jernej iz Murske Sobote, lučkarji so iz Slovenije. Postalo je kot v JLA, v kasarni (smeh).
Vaše korenine so bolj v reggaeju ali v pristopu, kakršnega ima npr. Manu Chao in podobni izvajalci oz. avtorji?
Tako eno kot drugo. Naše korenine so globoko balkanske, zelo nam je pomembno, da nas ljudje prepoznajo, da smo z Balkana, saj so potem zgodbe, ki jih pripovedujemo, bolj jasne. Uporabljamo tarzansko angleščino, da smo takoj prepoznani kot Balkanci.
Zagotovo vas prav vaša "balkanskost", da ste iz Bosne, vaš način razmišljanja, humor, razlikuje od vseh ostalih in ste iz tega naredili pravo blagovno znamko?
Ko odrasteš v štirih letih vojne kot najstnik, si zaprt na nekaj kvadratnih metrih ali kilometrih, potem postaneš sposoben, da v vsakem trenutku iz ničesar nekaj napraviš. Pomislite, da smo to počeli štiri leta, ko pa se je vojna končala, pa smo lahko od nečesa napravili nekaj, so se nam odprla vsa vrata in smo dobili občutek, da je vse mogoče. Imamo elektriko, svetovni splet, vedno se kaj da, vsa ta naša disciplina izvira prav iz tega. Prvi veliki koncert po vojni so bili U2 na Koševu in še dandanes obeležujemo obletnico tega koncerta. Toliko je ta stvar pomenila toliko ljudem, da je prišel nekdo, ki je potrdil, da se je ta vojna končala.
Je morda ključ tudi v tem, da se ne jemljete preresno, da ste mladi fantje v telesih odraslih ljudi?
Ko začneš verjeti v svojo sliko v časopisu, vedno izpade narobe in slabo. Zavedamo se, da smo nekaj dosegli, prednost odraščanja v Sarajevu pa je tudi to, da se zavedamo, da zvezde ne obstajajo. Tam se nihče ne doživlja kot zvezda, ne verjemi svoji sliki v časopisu, da ne izgubiš glave. To potem lahko nastane prednost. Ko si mlad, se boriš s tem, to ti je kot trening, nimaš se kaj pritoževati, temveč delaš svoje, za kar si poklican.
Bili ste tudi eni prvih, ki ste ponudili svojo glasbo brezplačno prek spleta, očitno je to delovalo v vaš prid?
Bilo je precej naključje, kako se je vse odvilo. Menedžer je bil takrat pokojni Sandi Maver, ponujal je naš album naokoli, a ga nobena založba ni hotela. Leta 2008 so bile pretočne platforme in YouTube še v povojih, na koncu pa nam je Menart le izdal tisoč kosov plošče. Nato pa smo se domislili, da bi jo ponudili preko Napsterja, a smo v bistvu sprva mi trošili svoj denar za strežnike, da so si ljudje lahko sneli našo glasbo. A ravno na ta način se je zelo razširila, to zagotovo drži.
Od kod ideja, da napišete knjigo, veliko se vam je zgodilo v dvajsetih letih, je bilo treba zapisati, da se ne pozabi?
Knjiga naj ne bi bila knjiga, bila je kot moja terapija v obliki dnevnika. Konec leta 2019 sem izgubil očeta, potem pa je prišla pandemija. Nisem imel načina, kako bi izrazil svoja čustva, pa sem se odločil, da jih izlijem na papir. Ta dnevnik sprva nisem niti menil, da bi ga kdo bral. Najprej sem pisal na roko, potem na računalniku. Gre kot za imaginarni pogovor med menoj in očetom. Da si poveva vse, kar si nisva imela priložnosti, dokler je bil še živ. Zelo nas je podpiral, bil je naš oboževalec, bil je moj podporni steber in za vse, kar danes sem, gre zahvala njemu. Ni govoril veliko, a kadar je kaj rekel, je imelo težo. Prva zgodba govori o tem, kako se je zavzel za to, da so mi kupili bas kitaro, čeprav je mama hotela kupiti nekaj kilogramov moke in špecerijo, a je menil, da nam to ne more kaj dosti pomagati, meni pa lahko instrument spremeni življenje. In točno tako je bilo, imel sem super motivacijo, da nekaj naredim iz sebe.
Menda ne gre za klasično biografijo, kako si izbral zgodbe, kaj ti je bilo najbolj pomembno?
Drži in to želim poudariti, da to ni kronologija naše zasedbe, časovno je vsebina precej pomešana. Zgodbe so opisane, ko sem se jih naključno spomnil, nato pa sem iz tega izhajal in nekatere intimne zgodbe precej razširil. Četudi nisem kaj prida pisatelj, sem uporabljal preprost in vsakomur razumljiv jezik.
Je bilo kaj stvari, ki so bile preveč nore, da bi bile v knjigi? Si se samocenzuriral ali ni bilo tovrstnih dilem?
Imam nekaj prijateljev, filmskih režiserjev, ki so načrtno izločevali iz svojih scenarijev ekstremne stvari, čeprav smo vsi vedeli, da so se dogajale. Morda sem se takim stvarem izogibal, da ne bi nekatere stvari izpadle preveč neverjetno.
Imate veliko hudomušnih pesmi, zafrkantskih, nekatere pa imajo tudi sporočila, kritiko družbe, kaj vam je pomembno, da pošljete, posredujete v svet?
V dvajsetih letih, odkar krožimo po Evropi, smo ljudem poskušali pričarati Sarajevo v 90. letih prejšnjega stoletja, a v tem pogledu nismo uspeli. Zelo podobna situacija je bila, kot je zdaj v Gazi, bombardiranja, ljudje so ujeti, žrtve vsepovsod, pobegniti ne moreš. Dvajset let potujemo in opozarjamo ljudi, da prihaja to, kar se je zgodilo nam. Namesto, da bi se Balkan evropeiziral, se je desna Evropa balkanizirala. Kar se kaže z genocidom, ki se dogaja v Gazi. Smo v trenutku, ko bi svet želel pomagati tem ljudem, a v bistvu ne moremo storiti nič konkretnega. Stara "kurba" Evropa, ki se nagiba k fašizmu skrajno desnih strank, pa se je navadila, da stvari rešuje z nasiljem. Zato se nam zdi, da v tem opozarjanju nismo uspeli, saj nas očitno ni nihče slišal. Se pa trudimo delati enostavne pesmi, ki so kot podaljšani radijski "džingli", ki si jih ljudje lahko zapomnijo in v njih uživajo.
Uživate v tem, da greste nekam, kjer še niste koncertirali, ter ljudi, občinstvo, osvojite z ničle?
To je najlepše. To smo vadili in se leta in leta trudili. Najbolj pošteno je, ko greš na trg v nekem mestu, na ulico in igraš, kjer te nihče ne pozna, na kitaro, se usedeš in poješ. Če se mimoidoči ustavijo in te poslušajo minuto ali dve, pomeni, da je nekaj na tebi, da nekaj imaš. Če pa hodijo mimo in se jih tvoja glasba ne dotakne, potem nisi kaj prida.
Kje bi še igrali, pa še niste?
Imamo željo oditi na Japonsko in malo več igrati v Južni Ameriki. Tam je res posebno občinstvo, razumejo balkansko glasbo, ki je po svoje podobna njihovi, zelo hitro tam "kliknemo".
Kakšna čustva goji Dubioza kolektiv do Slovenije?
Brez da vam "lezem v rit", lahko rečem, da je Slovenija prva država, ki nam je odprla vrata, ko smo začeli igrati, naš prvi menedžer Sandi je bil Slovenec, ki je prepoznal, da bo nekaj iz nas. Igrali smo tudi po obskurnih krajih in vaseh, po Beli krajini, v Kočevju, v Novi Gorici, ni da ni. Za nas je bila Slovenija tedaj, po vojni, kot da bi prišli na Mars. Še nad tem, kako ste imeli opremljena stranišča, smo bili navdušeni (smeh). Iz popolnega kaosa, vojnega stanja, smo Balkanci prišli v civilizacijo. In odkrili svet.
Se vam zdimo Slovenci (pre)resni glede na preostali Balkan, ali se znamo sprostiti in neobremenjeno uživati na koncertih?
Največkrat gre za predsodke, kot v skečih na televiziji, resni Slovenci, organizirani in podobno, kar mi gre na živce, saj gre za stereotipe, ki niso pravilni. Da Slovenci ali Zagrebčani niso duhoviti, ne drži in v to ne verjamem. Gre za specifičnosti, ki jih moraš samo doumeti, da jih razumeš in se jim smejiš. Bosanci se res morda ves čas zafrkavamo, vsak narod pa ima dobre strani, ki so vredne pozornosti, pa naj gre za Slovenijo ali če je nekje bogu za hrbtom.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.