Nena prvič v Sloveniji: Življenje je lepo

Že kar nekaj časa je vsem "otrokom 80. let", ki s(m)o odraščali v tistem času in v svojih mladih letih kupovali nemško glasbeno revijo Bravo, ščemelo v glavah in ušesih, ko je na dan prišlo, da nas bo prvič obiskala nemška zvezdnica Nena. Njeni plakati so namreč krasili prenekatero steno odraščajočih najstnikov, četudi nikoli ni bila pretirana lepotica ali bi ji bilo kaj prida mar, ali je imela pobrite pazduhe ali ne. A to so bila pač 80. leta, ko je bilo vse malce drugače, ko je več kot izgled štel talent in ko so založbe dale priložnost mladim upom in so imele več potrpljenja in drznosti, ko je šlo za odkrivanje nečesa novega.

To je bil čas, ko je Nena že s prvim singlom Nur Geträumt, poleti leta 1982, dosegla nekaj deset tisočkratno naklado, čez noč postala zvezda, vsi pa so si jo zapomnili po njeni močni odrski prezenci, impresivnem vokalu ter seksi mini krilu. Prvi dve plošči sta poleg 99 Luftballons (v angleščini je bilo to 99 Red Balloons, čeprav je bend kasneje priznal, da je bilo prevajanje napaka), ponudila hite kot so Fragezeichen, Rette mich, Leuchtturm in Irgendwie, irgendwo, irgendwann. Slednja je bila na tretjem albumu Feuer und Flame iz leta 1985. Ta je izšel tudi v angleški različici, a dejstvo je, da Neni nikoli ni uspel preboj v angleškem jeziku, temveč jo je tako Amerika kot preostali svet sprejela v izvirni nemščini, kar se je, čez prst rečeno, zgodilo samo še v dveh primerih, in sicer Avstrijcu Falcu z njegovo Rock Me Amadeus ter kasneje nemški zasedbi Rammstein, katere mednarodni vzpon se je pričel, ko je David Lynch njihove pesmi uporabil v svojem filmu Izgubljena cesta (1997).

Zagotovo pa tudi drži, da Nena najbrž nikoli ni bila tako močno popularna drugje kot v nemško govorečih državah. Tudi na njenem prvem slovenskem koncertu se je zbralo nekaj najbolj gorečih privržencev, ki so v ljubljanskem Media centru zapolnili prve vrste pod odrom, ostali, večinom "otroci 80. let", ki so zdaj v najlepših srednjih letih, pa so morda celo nekoliko sramežljivo za silo napolnili preostalo dvorano. Začela je z dokaj nežno Liebe ist, nato pa takoj udarila z Nur Geträumt, po Willst do mit mir gehn in Licht je sledila Fragezeichen (vprašaj op. a.), po nekaj novejših vižah pa s(m)o lahko skakali na odlično Rette mich (Reši me op. a.), enega njenih največjih hitov. Po Wunder gescheh'n je na oder prišel njen sin Sakias Kerner in zapel mirovniško pesem Wir kommen in Frieden (prihajamo v miru op. a.), ko so se, na njeno željo, prižgale lučke na mobilnih telefonih.

Opaziti je bilo, da so nekatere pesmi, ki jih je izvedla v nekoliko predrugačeni ali akustični različici, niso imele toliko efekta kot tiste bolj udarne, saj je 9-članski spremljevalni bend sicer opravil odlično delo, za povrhu pa je bilo to verjetno eden zvočno najbolje zvenečih koncertov na tem prizorišču do zdaj. Nena se je ves čas zelo trudila, da bi vključila občinstvo, tako s petjem kot mahanjem z rokami, kar pa ji je uspevalo le delno, saj je (bržčas) 40. ali 50-letnike malce težje zmotivirati kot najstnike ali pol toliko stare koncertne obiskovalce.

Za sam vrhunec uradnega dela je prihranila skladbi Leuchtturm, ki jo je prelila v Blitzkrieg Bop Ramonesov, ko so na svoj račun prišli vsi (nekdanji) pankerji po duši, ter seveda mogočno 99 Luftballons, ki se je zaključila z "na na na ..." pepevalnim zaključkom "beatlesovske" himne Hey Jude. Dodatek je postregel še s tremi pesmimi Irgendwie, irgendwo, irgendwann, združevalno Wir gehören zusammen ter sklepno Alles neu.

"Življenje je lepo, še vedno smo živi," je pomenljivo proti koncu koncerta dahnila pevka, ki roko na srce, poje in izgleda odlično, vitalno, za povrhu pa je polna življenja in pozitive. Njen prvi koncert v Sloveniji je bil naravnost odličen, po drugi strani pa bi si, glede na videno in slišano, zaslužila nekoliko boljši obisk in odziv, a je tudi res, da se je na ta specifičen večer dogajalo kup koncertov in je bilo najbrž veliko ljudi v dilemi, katerega obiskati, vsak pa se je seveda odločil, kakor se je pač odločil ...