Nenavadne uspešnice za nenavadne čase

1. 2B – Kje so rože

Dober poskus. Kje so rože resda vsebuje nekaj sledi poetike, kot jo poznamo iz kataloga Dan D, nekaj pripovednih drobtin je skoraj siddhartovskih. Vseeno pa je zvok, ki ga belokranjski bratski dvojec 2B injicira v svojo novo uspešnico, dosledno sodoben. Izvedena zvočna klima prikupno koketira s, na primer, coldplayevsko. Splet spremljevalnih vokalov je premeten in učinkovit. Ob tem, da sta tudi samo dva kot-refrenovska vrhunca skladbe dovolj za njeno prepričljivost. Tudi plaha čudaškost v imaginarnih verzih se zdi prijetna in romantična. Dopadljivo, zelo dopadljivo ter radijsko še kako všečno. Videospot mi je manj ljub. Premalo lepega opazim v njem, pa čeprav po kamnolomu gor in dol pleše lepotica.    

Ocena: 4

2. TYGA ft. Megan Thee Stallion – Freak

Saj ne, da je z osnovo za Freak kar koli narobe. Ritmični komplot zveni kot nekaj med južnjaško hiphop taktiko in eminemovsko nevrotičnostjo. Osnovi harmonski zametek je preveden iz praraperske uspešnice I Need A Freak avtorja David Paytona oziroma kratkotrajnega, a uspešnega komba Sexual Harassment iz leta 1982. Tega je pred petnajstimi leti v znanko My Humps prevedla tudi ekipa The Black Eyes Peas. Kalifornijski raperski brzostrelec Tyga ima zagovor za grobo eksplicitnost svojega novega hita tako že vnaprej pripravljen. Vseeno pa bi se, vsaj za vizualno plat izpovednega nagiba, lahko zatekel k čemu, kar ne bi bila pornografija. Gostja Megan Thee Stallion ali Nicki Minaj 2.0 pričujoči popevki ne doda kaj dosti. Navzklic vztrajanju na profani ustvarjalni stopnji, ki instantno vzbuja pozornost, zna Tyga pogostokrat presenetiti. V tem primeru je šlo vso nastopaško bistroumje mimo njega.   

Ocena: 1,5

3. DISCLOSURE – Ecstasy

Pet let pavze je za progresivne elektronike vražje dolg odmor. Londončana Disclosure sta po elitnih uspehih svojih prvih dveh albumov, še zlasti izjemnega prvenca Settle (2013), v zadnjem obdobju nekaj malega kot avtorja in producenta pomagala drugim (Sam Smith, Khalid, Mac Miller) in kot dodatek predstavila nekaj EP-jev ali mikro albumov. Ecstasy je zadnji med njimi. Ključna skladba na njem pa je ta naslovna. Izvrsten house! Nekaj malega je bazičnemu stilističnemu parametru dodanih tudi garage in 2stepa obrisov. Zvok napolni big-beatovsko vrenje, kot ga je pred sedmimi leti še posebej veličastno kultiviral še en londonski elektronik Bobby Tank. Še posebej pa me pri komadu Ecstasy navdušuje kot skrita melodijska nitka, ki sta jo Disclosure ali brata Lawrence prevzela z opusa premalo slavnega deep-house producenta Cricca Castellija. Italijan je svoj super-hit Life Is Changing objavil že leta 1998. Pametne kombinacije – kot se od Siclosure tudi pričakuje. Super.     

Ocena: 3,5

4. THUNDERCAT – Dragonball Durag

Virtuozni basist in producent odštekanih funky popevk Thundercat je v pričujoči uspešnici enako kot tudi na svojem pravkar izdanem četrtem solističnem albumu It Is What It Is skoraj pregrešno sproščen. Njegove nove muzikalne vaje niso posebej nove. Največ je še vedno basovsko vodenih jazz-funk eksapad. Poleg teh pa Thundercat še vedno ostaja pri zaznavnem deležu tejle podobnih. Brez dvoma je največ glasbenikove hudomušnosti v skladbah, ki zvenijo kot parodija na zlate R&B-jevske in New-Jack-Swingovske čase, ki so vladali pred tremi, štirimi dekadami. Lahko si le mislimo, kaj bi k popevki Dragonball Durag dodali Luther Vandross in drugi soularski heroji iz omenjenega obdobja. Haha. Kakšen hit, ops, zadetek! Zvok je poblaznjeno napumpan, Thundercatov falset pa povsem vesoljski. Smešno, pa vendar melodijsko koherentno. Šlagerček, kot ga zna naplaviti le Thundercat.

Ocena: 4,5