Neo-soul šampionka do manj pompozne zmage

Prvenec Souled Out je predstavila natančno pred štirinajstimi leti, le dve pomladi po prelomnem albumskem metu tedanjega neo-soul superprvaka nove generacije Franka Oceana. Medtem ko se je nadarjeni Ocean zaradi udobja življenja v senci žarometov za glasbeno sfero najbrž za vedno izgubil, se je zdelo, da bo jata njegovih sodobnic diskografsko bolj ambicioznih. Toda Jhené Aiko in SZA sta poleg Kelele, Summer Walker in peščice drugih nebeško zvenečih soulark s sanjavo naracijo, nežno ritmiko ter občasnim rapanjem na trapersko nevsiljivih beatih tudi s predstavitvami novih solističnih izdaj ostali raje zadržani. Izrazite izjeme ob tem razmisleku predstavljajo sporadična gostovanja in dueti taiste skupine vokalistk na posnetkih slogovnih kolegov, pop zvezdnikov ali raperjev.

Westside Whimsy je četrti veliki naslov v zbirki Aikove, Kalifornijke špansko-japonsko-indijanskega rodu. Album se odpira počasi. Breztežnostno izzveni celo kombinacija Love Bomb, v kateri se kot neznaten pojavi raper Ab-Soul. Delo, ki vključuje poštenih 20 napevov, se poslušalcu razpre šele s temo Ceiling, v kateri naj bi Aikova nastopila kot freestylerka oziroma improvizatorka. Nothing Nice to Say je tako, čeravno šele šesta zaporedna na predvajalni listi, prva melodijsko bolj karakterna tema. Nasledi jo He Belongs, kjer Jhené Aiko manj atraktivno (še kar naprej) pojoče prehiteva samo sebe. Ta pevkin izrazni tip, ki bi ga lahko označili kot latentno rapanje, prevladuje še v duetu s Tygo (Like, Whatever). Šele drugi del pesmarice z resnično žlahtnima komadoma Don't Be That Guy in očarljivo jazzovsko navdahnjenim Neighbors (Larry June, znan kot laid-back raper in producent, je kot hvaležen gost takoj prepoznan) pridobi prepotrebno krepostnost, če ne kar budnost. Zelo prepričljiva je tudi tista So Good, kjer svoje pove Kendrick Lamar, pri čemer je vložek ultraslavnega raperja skoraj generičen, medtem ko ima hitič malodane preveč popu podrejen refren. Westside Whimsy je idealen za samorefleksivne jesenske sprehode, za pristanek v mošnji najboljših izdaj leta - kar se je od Aikove morda potiho celo pričakovalo - pa tole pač ne bo.