'Nikoli si nisva mislila, da bova po 40 letih še vedno na odrih'

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?

Marina: Na fakulteti me je slišal šef skupine Vrijeme i zemlja, češ, da dobro pojem, da naj pridem zapet spremljevalne vokale. Tako sem potem srečala Davorja.

Davor: Izdali smo celo album leta 1979, pri založbi v Ljubljani, a to je bil nekakšen akustični pop, še sam ne vem več dobro.

Ste kdaj pred 40 leti pomislili, da bosta sredi šestdesetih še vedno na odrih?

Marina: Ne, haha, kaj takega nama res ni nikoli padlo na pamet. Zares sem si želela postati pevka že kot otrok. Tudi mama me je poslala poslala na ure petja, poslušala sem veliko glasbe, mama je imela dober okus, oče je prinesel veliko plošč, ker je bil pomorščak. Imeli smo prve plošče Beatlov in tako naprej. Mama je sicer menila, da dobro pojem, a ni verjela, da imam možnosti, ker sem iz Reke. Hodila sem na gradbeno fakulteta, a sem vseeno želela peti.

Davor: Ker je bil šef precej strog, sem hitro izstopil iz skupine in bil član drugih zasedb, posneli smo nekaj demo posnetkov.

Marina: V bistvu je človek dojel, kar mi je priznal leta kasneje, da bi ga s svojim močnim vokalom pojedla za zajtrk, zato me ni hotel imeti na plošči. Davor je zato tudi izstopil iz skupine.

Pesem Program tvog kompjutera je nastala leta 1983, ko so bili prvi osebni računalniki šele v povojih in tudi glasba se ni delala z računalniki kot danes?

Davor: Dejansko ne, nobenih računalnikov. Ljudje me sprašujejo, kako sem to sprogramiral, da je tako zvenelo. Pa sem jim povedal, da sem moral to odigrati, šele kasneje sem dobil prvi Commodore, ko sva snemala pesem Oaze snove. Nekako se mi je zdelo vse znanstvena fantastika, a moram priznati, da me je vse skupaj obsedlo in sem se zakopal v vso elektroniko, ki je bila takrat na voljo.

Je bil večji izziv takrat ali zdaj, ko je zares vse le program nekega računalnika?

Davor: Težava je bila le ta, da so vsi sintesajzerji in oprema stali tisoče in tisoče dolarjev oz. nemških mark. Imel sem Roland SH-09, težka zadeva, ki sem jo komaj pritovoril do odra, na katerega sem moral vse odigrati. Posodil mi ga je nekdo, ki je sicer igral na terasah in je z njim veliko zaslužil.

Marina: Ja, pa še omejena sva bila, da sva lahko delala le med tednom, ker ga je tip potreboval za vikende, ko je igral in z njim služil.

No, včasih se je zdelo, da je med vama velika strast, ste več te strasti prelili v to, kar ste ustvarili, v svojo glasbo?

Davor: Najvažnejša je bila glasba, seveda. Jaz sem se ukvarjal z glasbo, ona pa je želela peti samo moje pesmi.

Marina: Ja, želela sem peti samo njegove pesmi. Nisem želela peti po terasah, saj pojem alt, druge pa so pele sopran, zato je to postala moja prednost in avtentičnost, ki je postala ključnega pomena. Da sva drugačna in samosvoja.

Davor: Ja, najbolj je pomembno, da si prepoznaven.

Kdo so bili takrat vaši idoli, kaj ste poslušali, Eurythmics, Yazoo, Depeche Mode ..., koga ste občudovali pred 40 leti?

Marina: Ko sva se pojavila s prvimi demoposnetki, naju je nekdo označil za "reški Yazoo", nekaj mesecev kasneje pa sva bila "jugoslovanski Eurythmics" (smeh).

Davor: A je bilo dejstvo, da ko sva začenjala, je bil Vince Clarke še vedno v Depeche Mode.

Tudi v Sloveniji so bili takrat Videosex z Anjo Rupel ali kasneje Moulin Rouge, ste se poznali?

Marina: Ja, z Anjo sva se spoznali na YU rock misiji, iskreno sva si bili všeč. Nisva si bili konkurenca, temveč sva se vzajemno spodbujali.

Davor: Čeni sem v 90. letih prejšnjega stoletja naredil cel album, ki ga je izdala na kaseti. Sodeloval sem tudi z Andrejo Makoter, ki je bila takrat "YU Madonna", haha. Čena je prišla v Reko, napisala je slovenska besedila, v dobrih dveh tednih sva posnela cel album.

Zakaj je bil Ja sam lažljiva (1985) samo mini LP, s štirimi pesmimi in Himno kompjutera?

Davor: Štos je bil v tem, da sem moral oditi v vojsko, kjer sem nato napisal pesem Volu me još ovu noć. Če ne bi moral v vojsko, bi zagotovo posnela celoten album z vsaj desetimi skladbami.

Marina: Poskusila sva vse, da mu ne bi bilo treba oditi v vojsko, celo do psihiatra je šel, vse živo, a ni dober igralec, zato so ga s 27 leti poslali k vojakom. Dobil je sicer antidepresive, zato je nekajkrat zaspal in so ga dali v bolnišnico.

Davor: Bil sem v treh norišnicah, puljski, splitski in beograjski (smeh). Dobil sem papir za pred vojaško sodišče, češ, da se iz njih norčujem.

Marina: Istočasno pa se je dogajal festival Mesam, kjer sva dobila nagrado za album leta Čuvaj se, snemala sem oddajo Hit mjeseca, nato pa je vskočil Edi Kraljić, ki je nadomeščal Davorja pri nastopih. Obiskovala sem Davorja v bolnišnici, ter hkrati nastopala in pobirala nagrade, bilo hektično in precej bizarno.

Davor: V vojski so potem ugotovili, da imajo lahko od mene koristi in da je bolje, da mi pustijo, da igram in sem na koncu celo dobil odpustnico, da sem bil "primeren vojak" (smeh).

Marina, kaj je bilo po pesmi Evroviziji v Prištini, (pesem Braća Grimm I Andersen), zakaj si zapustila skupino, želja po samostojni karieri?

Marina: Nisem zapustila skupine, on se je tako odločil.

Davor: Kreativno sva se razšla, bi se lahko reklo.

Marina: Davor je želel, da bi šla bolj v komercialni smeri, jaz sem bila bolj za to, da bi ostala malce bolj alter.

Davor: Eurythmics sta imela tudi prvi album bolj kitarski, drugi je bil elektronika, nato pa sta šla naprej. Meni je bilo to všeč.

A album Marina je izšel že naslednje leto, 1987?

Marina: Ja, posnela sem samostojni album, a ga nočem poslušati. Izbirala sem pesmi, ker sem vedela, kaj sem želela, a sem dobila producenta (Mato Došen), ki ni naredil pravice skladbam, saj je sicer produciral Nedo Ukraden, Miša Kovača, Magazin in podobne. Obenem je bil podcenjujoč do žensk, zato sem se potem hitro odločila in odšla v ZDA.

Koliko je bilo med vama vroče krvi, a sta se potem uspešno pobotala?

Marina: Stepla se ravno nisva nikoli, haha.

Davor: Imela sva nesoglasja, ki jih imava še danes, ona je potem odšla v Ameriko, 2012 pa sva imela 30-letnico zasedbe, pa sem ji napisal e-mail, da bi proslavili obletnico in tako sva tu še danes.

Kako pa se vama zdi zdaj, ko je zasedba stara 40+ let, nastopi po Sloveniji, četudi manjši, so večinoma razprodani?

Davor: Ko je bila 30-letnica smo igrali v Kino Šiški in je bilo super in tudi na ostalih manjših je podobno.

Marina: Zdaj sva več kot deset let starejša.

Davor: Po koronskem obdobju se zdi, kot da naju ljudje želijo vse več, saj nama pišejo in si želijo, da bi nastopila, četudi nimava menedžerja in vse urejava sama.

Marina: Davor se dogovori za ceno in to je to.

Davor: Ona je umetniški del, jaz pa administrativno-tehnični, haha.

Zadnje vprašanje – bo še kakšna nova pesem Denis & Denis, obstaja verjetnost ali je to utopija?

Oba: Utopija!

Davor: To je bolj znanstvena fantastika (smeh).

Marina: Ko so nastale te pesmi, sva poslušala isto glasbo, v prvem letu najinega prijateljstva, mi je posnel 80 kaset, ki sem jih neprestano poslušala. Vse, kar sem želela, mi je posnel. Lepi časi.

Davor: Če ne morem napraviti boljše pesmi, kot so te, ki jih poznate, potem nima smisla. Ne morem več nadkriliti sam sebe. Razen, če bi mi padlo na pamet nekaj zares genialnega ...