Nina Strnad: Glasba v meni je dozorela in prišel je čas za izdajo albuma

Res je, pot do avtorskega prvenca Iskreno je bila izredno dolga. Album je sicer, kot ste omenili, nastajal dvajset let, ampak to ustvarjanje ni bilo vedno aktivno. Vse skupaj se je dogajalo z veliko premori, vmes se je marsikaj zgodilo in verjetno je tudi zato trajalo toliko časa. Nekako je glasba v meni dozorela in mislim, da je končno prišel pravi trenutek za izdajo albuma. Zato smo se z ekipo odločili, da ga posnamemo.

Ker je album nastajal tako dolgo, so najprej nastale pesmi in šele nato ideja, da bi jih združila na plošči. Pesmi so si med seboj precej različne, vse pa govorijo o moji osebni čustveni izpovedi. Ta je predvsem ljubezenska oziroma se navezuje na ljubezen, saj je bilo zadnjih 20 let obdobje ustvarjanja osebnega okolja in družine. V tem času sem nastopala predvsem v žanru slovenskih popevk, a je v eni točki prišel trenutek, ko sem začutila, da si želim z avtorskim albumom odpreti novo poglavje ustvarjanja.

Tako kot album sam je tudi zasedba nastajala postopoma. V zadnjih petnajstih letih sem sodelovala res z izjemno veliko količino različnih glasbenikov in nekako sem potem med njimi izbrala pet tistih, s katerimi se mi je zdelo, da bo ta glasba dobila pravi izraz. Včasih je namreč težko razložiti, kako glasbo slišiš, kako si jo predstavljaš ter kaj želiš z njo povedati, in zato sem skrbno izbrala tiste, za katere verjamem, da razumejo, kaj hočem povedati in na kakšen način. To so moji dragi kolegi Robert Jukič, Gregor Ftičar, Tomaž Gajšt, Kristijan Krajnčan in Jaka Kopač, na dveh pesmih pa sodelujeta še Ema in Matija Krečič. So pa v ozadju pomagali tudi marsikateri drugi glasbeniki, ki jih sicer na sami plošči ni, to sta na primer Jošt Lampret in Peter Mihelič. Seveda pa so na nek način vključeni tudi vsi tisti, s katerimi sem sodelovala do sedaj, saj so tudi oni bili del moje rasti in odraščanja kot glasbenice.

Lahko bi rekli, da gre za avtobiografijo. Sicer ne v smislu opisovanja dogodkov, ampak opisujem bolj čustvovanja. Kar sem želela z albumom doseči, je, da, kot povem že v naslovu, vse pesmi iskreno izražajo čustva, ki jih oziroma sem jih v določenih obdobjih začutila. Brez večjih olepšav. Pri samih izvedbah pa sem, kot ponavadi, tudi tukaj želela predstaviti ljudem glasbo tako, da se jih dotakne in skozi njo odkrijejo svoja čustvovanja.

Ker je album nastajal v tako širokem časovnem obdobju, sem se seveda v tem obdobju tudi selila. Nekaj časa sem živela v Ameriki, v drugem obdobju študirala v Celovcu in takrat sem pisala več v angleščini oziroma sem bila bolj v stiku z angleščino. Sicer pa, kadar pišem pesmi, ne razmišljam nujno o tem, v katerem jeziku bom pisala. Pesmi nastajajo čisto instinktivno in v jeziku, v katerem jih slišim, jih potem napišem.

Ja, res je, glasbeno smo se vseeno nekako želeli nasloniti na to, kar najbolje poznamo oziroma kjer se zvočno najbolje znajdemo. Ker govorimo o čustvih, je seveda nujna tudi neka nežnost, saj smo v čustvovanjih zelo ranljivi in osebni. Težko rečem, da je nežnost odraz mene, zagotovo sem marsikdaj nežna, znam pa tudi 'udariti po mizi', kadar je to potrebno.

V resnici predvsem z veliko količino ponosa, veselja in spoštovanja do tega, kar smo ustvarili. Res sem izredno hvaležna vsakemu od glasbenikov, ki je pri nastajanju tega albuma sodeloval, in verjamem, da so nekatere pesmi na albumu prvič zaživele v pravi obliki, kljub temu da smo jih prej izredno velikokrat preigrali tako na koncertih kot na vajah. Ob poslušanju sem marsikdaj začutila, da so moji kolegi dali vse od sebe in si želeli z mano ustvariti nekaj lepega.

Trema je del nastopanja in se praviloma pojavi, v resnici me bolj skrbi, kadar je ni. Seveda pa ni najbolj prijetno, če je prehuda oziroma če te ohromi. K sreči takih težav nimam oziroma jih tudi v preteklosti nisem imela. Rada imam, da me malo stiska, preden grem na oder, ker čutim potem večjo odgovornost do tega, kar počnem. Mislim, da je to prav in upam, da bo trema z mano tudi v prihodnje.