Niowt 2.0: Brezupno je upati, da bomo nehali upati

Nova pesem dua Niowt Lamenting Venus govori o nostalgiji in spominu. Note, ki so neko davno strast zamrznile v času in jo zakodirale v večnost, kot Proustove magdalenice vznemirijo živčne končiče. Za hip se vsi trenutki zlijejo v tistega enega, ki je davno nekoč postal merilo za vse druge. Z učinkom magdalenic se poigrava tudi zvočna podoba skladbe, ki "tematizira situacijo, ki jo morda še najlepše ponazarja konec kultnega filma Mož, ki je padel na Zemljo. V njem zunajzemeljsko bitje v iskanju vode, ki je na njegovem planetu praktično ni več, pristane na Zemlji. Privzame človeško podobo in z inovacijami obogati, se pa zaradi niza nesrečnih okoliščin ne more več vrniti na svoj planet in ga rešiti. Ker je komunikacija z domačim planetom mogoča le prek radijskih valov, na koncu postane rokovski zvezdnik in z glasbo, ki jo neumorno vrtijo po radijih, pošilja sporočila ljubljenim, ki jih je moral zapustiti in ki jih najbrž že davno ni več," je o novi pesmi razložila Mojca.

Istoimenski prvenec in drugi album Loverboy segata v leto 1997 in 2001. Po več kot dvajsetih letih je Niowt nazaj. Je bila korona povod, je dala navdih, na večino ustvarjalcev menda ni vplivala ravno pozitivno?

Mojca Krevel: Korona ni ravno dala navdiha, tako mračnjaška pa celo midva nisva. Je bilo pa ustvarjanje glasbe zame absolutno odklop od koronskega hausaresta, šole in službe na daljavo, vladnih in medijskih abotnosti, predvsem pa tiste nenehne tesnobe, ki je bila v zraku. Glasba je bila tak fin umik v kreativnost, lepoto in smiselnost.

Peter Šenk: Albuma sta bila izdana za berlinsko založbo Chrom Records – pravzaprav v nekem drugem času, po katerem je sledilo za naju oba precej intenzivno obdobje ukvarjanja z vsem drugim. Vendar sva vseskozi gojila neko idejo, da bi lahko kdaj še kaj posneli. Izredno aktivno ždenje v izolaciji in delo na daljavo je izzvalo tudi priložnost in potrebo po nekoliko več glasbe. Tako poslušanja kot igranja, preigravanja meni ljubih skladateljev pa tudi skladanja lastnih pesmi in prvih srečanj v studiu.

Očitno ste depresivnim časom pokazali jezik, s čim smo si torej zaslužili, da nas je doletela čast, da je pred nami vaša nova pesem?

Mojca: Morda pa imava midva nekako privilegij in čast, da lahko – zdaj, kadarkoli – izdajava nove pesmi. Hočem reči, čeprav se dvajset let nisva aktivno ukvarjala z glasbo, v zadnjem času skorajda ni minil teden, da ne bi že kdo tako ali drugače omenil Niowt, pa če bomo še kaj naredili. S tako bazo imaš motivacijo, da greš iz cone udobja – ali pa vsaj vsakdanje rutine, in ko je pravi čas in se vse poklopi, posnameš in izdaš novo pesem oz. novo glasbo. In ti je v veselje in čast, tako in drugače.

Kaj ste delali, kakšno je za vaju osebno bilo življenje proč od glasbene scene, ali je muzika ves ta čas nastajala, se kalila, samo morda ni ugledala luči sveta, ali sta počela povsem druge stvari?

Peter: Izhajava iz generacije, kjer je bila identifikacija z in prek glasbe tako rekoč ključna. Verjamem, da je pozicija, ki jo zavzameš znotraj neke subkulture, povezane z glasbo, na nek način dobra baza za druge kreativne prakse, s katerimi se ukvarjaš. Pa naj bo to likovno izražanje, arhitekturno projektiranje, pisanje, izobraževanje, celo vzgoja otrok ali kaj drugega. In tako tudi izkušnje iz drugih disciplin vplivajo na sprejemanje nove glasbe, pa tudi na novo glasbeno ustvarjanje, ki je bilo v vsem tem času nekako latentno nekje zraven ...

Mojca: Približno istočasno naju je oba potegnilo v akademsko sfero, v kateri, vsaj na začetku, si stoodstotno ali pa nisi. Odločitev za akademsko pot je meni olajšal občutek zaciklanosti v glasbi. Znanost pa je ponujala neskončen poligon možnosti in izzivov. Potem je prišla družina, ki te tudi kar posrka. Ampak muzika je v resnici ves čas nastajala, samo počasneje, redkeje. Jaz sem ves čas po malem sodelovala z različnimi izvajalkami in izvajalci, recimo z didžejkama Warrego Valles, Ksenijo Jus, pa seveda z Werefox, ki so bili v nekem obdobju skorajda moj »krušni« bend.

Je "potreba", so vzgibi po delanju muzike po vsem tem času drugačni ali enaki?

Mojca: Vzgib je pri meni vedno enak. Nek zelo čustveni dogodek me potisne v vzbujeno stanje in sproži nujo, da ga predelam in vdelam v besedilo in glasbo. Kaj me spravi v vzbujeno stanje in kako to osmislim, se pa z leti spreminja.

Peter: Gre za osebni moment, ko igraš sam, in za moment sodelovanja, druženja, ki je po koronskih zaporah postal še posebej prepoznavna vrednota. Pa seveda občutek in moč zvoka – ko nekaj nastaja v sodelovanju, je zvok lahko mnogo močnejši kot pri soliranju.

Torej ostanejo glasbene muze vedno nekje zakoreninjene v malih možganih in jih je treba vsake toliko spustiti na plano?

Mojca: Vse muze ostanejo zakoreninjene v malih možganih, ne le glasbene. Drugače ne bi bilo nostalgije in hrepenenja. Morda pa je spuščanje na plano samo iskanje stika z nečim, česar najverjetneje ni več. Če je sploh kdaj bilo.

S čim se Niowt tematsko ukvarja zdaj, ko je že krepko izven najstniških let?

Mojca: Hja, s tem. Z nostalgijo, s hrepenenjem. Z implozijo vsega časa v zdajšnji trenutek ob hkratnem minevanju. Sliši se zelo depresivno, ampak v resnici sploh ni. Mene, recimo, navdihuje. To, da sem že krepko izven najstniških let, ne pomeni, da najstnice, kakršna sem bila, ni več. Je, skupaj z vsemi drugimi časovno-prostorskimi verzijami mene. In brskanje po razlikah in konstantah tega identitetnega konglomerata je nekakšen leitmotiv mojih zdajšnjih besedil. Morda do neke mere tudi glasbe.

Peter: Če je bil prvi album precej eklektičen, bile so celo primerjave, da zveni kot kakšen soundtrack za film, in se je drugi glasbeno poigraval s klišeji, je zvok, ki ga raziskujemo zdaj, precej bolj jasno definiran. Pa ne v smislu neke monotonosti, ampak mogoče bolj, bi rekel, prepoznavne neposrednosti.

Kakšna se vama zdi sodobna alter scena, jo spremljata, najdeta v njej kaj zase, bi katerega od izvajalcev izpostavila?

Peter: Mogoče je čas fascinacije nad bolj obskurno alternativo pasé, vseeno pa lahko neodvisnost od konfekcijske komerciale prepoznamo kot vrlino, četudi jo potem sistem glasbene industrije posvoji in pohrusta.

Mojca: Mah, žanrske opredelitve so en tak preživet koncept, ki služi samo še marketingu. Moram priznati, da me večina tega, kar se zdaj promovira kot alter, na smrt dolgočasi. V cunamiju klišejskega instantnega popa, ki se vali z vseh možnih platform, je zame alternativa vse, kar je inteligentno, senzibilno, estetsko in vešče narejeno. Na splošno je zdaj razpon mojega glasbenega okusa veliko širši, kot je bil, težko bi izpostavila le par izvajalk in izvajalcev.

Vseeno obstaja kar nekaj kultnih domačih zasedb (npr. Coptic Rain, April Nine, Silence, Laibach, Torul itd.), od katerih so se nekatere obdržale, nekatere ne. Tudi slednji trije so, tako kot svoj čas Niowt, našli več uspeha in priznanja v tujini kot doma?

Mojca: Odločitev za tujino je bila čisto pragmatična: za glasbo, kakršno smo delali, nismo imeli v drugi polovici devetdesetih v Sloveniji praktično nobenega manevrskega prostora. Za kar smo počeli, ni bilo – z redkimi izjemami – nobenega institucionalnega zanimanja ne v mainstreamu, ne v »alternativi«, kjer je takrat kraljeval diktat nekih »garažnih poetik«. Šele ko smo vzbudili zanimanje v tujini, je reagirala tudi naša scena, tako da je bil drugi album bolj opažen tudi v Sloveniji. Mislim, da bi zelo podobno zgodbo slišal tudi od drugih bendov, ki si jih naštel.

Večina širše mislečih je ugotovila, da je njihovo poslanstvo bolj v tujini ali na tujih trgih, pri tuji založbi, kot je bilo v vašem primeru pri Chrom Records. Ostajata pri njej, pri kateri drugi založbi, pri samozaložbi, se kaj obremenjujeta glede tega?

Peter: Sva v stiku z menedžmentom založbe Chrom Records, ki se je preoblikovala in deluje naprej z zgolj nekaj glasbeniki in skupinami. V skladu z odprtokodno komunikacijo, sva zato prvi singel ponudila na prav takšen, morda neobremenjen in neobremenjujoč način, ki ga omogočajo »nove« tehnologije. Kasnejše in celostne izdaje pa so še predmet dogovorov.

Medtem, ko vas ni bilo, so se zgodile digitalne platforme, streamanje koncertov, fizična forma je praktično izumrla, čeprav se je, zanimivo, zgodil revival vinila ... Kanali glasbe so se precej spremenili, kako gledata na to?

Mojca: Nove razmere pravzaprav veliko bolj ustrezajo najinemu načinu dela, se pravi, projektni usmerjenosti ob hkratnih drugih zanimanjih. Snemanje albumov, turneje, skrbi z založbami, promotorji, distribucijo… To vzame veliko časa. Če človek ni eksistenčno odvisen od glasbe, so mogoče zdajšnje razmere veliko ugodnejše za ustvarjanje. Kot uporabnica glasbe pa imam rada otipljivost zgoščenke ali vinilke. Najljubše izvajalke in izvajalce si praviloma nabavim tudi v fizični obliki.

Nekateri so se vmes odrekli formatu albuma, kako je pri vama, imata "v ognju" več novih pesmi, vaju še zanima album kot koncept, zaokrožena celota?

Peter: V pripravi je EP – to se zdi srednjeročno realističen projekt. Če bo več, še toliko bolje. Osnutki so pripravljeni, komadi pa nastajajo v studiu, v določenem prostoru in času. Glede na izbor besedil se z iskanjem želenega zvoka nastavlja koncept, ki se kaže v že posnetem materialu.

Ali so po drugi stani dovolj singli, digitalni, morda radijski, kaj podobnega?

Mojca: Tehnično gledano bi bili singli najbrž čisto dovolj, ampak EP ali album kot zaokrožena celota je pa večji izziv. Zaenkrat nama je super delati muziko skupaj, zelo uživava in oba sva ta aspekt najinega res dolgega prijateljstva pogrešala.

Lamenting Venus sprva deluje dokaj zlovešče darkersko, a ga razgiba precej speven refren, skratka, vrnitev v slogu. Kako je bilo spet delati s Petrom Penkom, ki je zadolžen za del instrumentarija in produkcijo?

Mojca: Spevni refreni so "tricky", ker jih lahko hitro zanese v banalnost. Prav zato so tudi izziv. Da nas pravzaprav nikoli pri tem ni zaneslo v banalnost, je v veliki meri tudi Petrova zasluga. Kako je spet delati z njim? Časovni stroj. Nazaj v prihodnost. Kaj naj rečem? Smo trije stari prijatelji, ki v zrelih letih spet skupaj počnemo stvari, ki so nam všeč.

Oboževalci, ki imajo bend za kultnega, so zagotovo navdušeni, tudi odzivi na videospot v režiji Vena Jemeršiča, so spodbudni. Vaju lahko, ko pride pravi čas, pričakujemo tudi na odrih, morda v razširjeni zasedbi, doma, na tujem?

Peter: Hm, ja, to so bila prva vprašanja ob izdaji novega singla in predstavitvi videospota. Mislim, da je Ven Jemeršič, s katerim smo sodelovali že pri dveh videospotih z drugega albuma Loverboy, genialno vizualiziral atmosfero Niowt 2.0. Kot rečeno, je trenutno v pripravi studijski EP. Pogovarjamo se, da bi se ob izidu vrnili tudi na odre – seveda, kot doslej, v nekoliko razširjeni zasedbi. Torej, ko bo pravi čas. Kot pravi besedilo prvega singla – no hope in hoping to kill the hope. Jaz to razumem kot »brezupno je upati, da bomo nehali upati«.

Glasba vama je torej za dušo in srce, vse tiste, ki se v njej najdejo, ne zgolj hobi, strast ali, bognedaj, služba?

Mojca: Za umik s scene po drugem albumu je bil zame glavni razlog to, da se je ukvarjanje z glasbo pospešeno spreminjalo v službo. Pobeg so mi takrat olajšale stvari, ki so zdaj moja služba, in odločitev se je izkazala za pravilno. Boljše službe si ne bi mogla želeti, glasba na način službe pa ni nekaj, kar bi me sploh zanimalo. Prek glasbe jaz pač preizprašujem in interpretiram sebe in svoje mesto v svetu – zase in za vse tiste, ki se v teh interpretacijah tako ali drugače najdejo. To ni služba ali hobi, ampak nekaj, kar je mojemu obstoju imanentno.