Niowt: Vsak trenutek smo vsota vseh naših trenutkov

Mojca: Naslov albuma se navezuje na pomen besede v slikarstvu, torej na pojav, ko starejši nanosi barve oziroma starejši motivi – ki jih je slikar morda obžaloval – sčasoma začnejo prosevati skozi poznejše popravke oziroma naknadne nanose in figuraliko. Pojav se nama je zdel popolna metafora za to, kar raziskujeva na tem albumu, torej evolucijo spomina skozi čas. Na kakšen način spomini na neka intenzivna občutja in izkušnje vplivajo na poznejše izkušnje in življenjske odločitve, in na kakšen način slednje preoblikujejo spomin. Skozi besedila in glasbo se vedno bolj izrisuje ugotovitev, da smo vsak trenutek vsota vseh naših trenutkov. Ob takšnem spoznanju je težko govoriti o kesanju: vse je natančno tako, kot je moralo in mora biti, da smo zdaj tu, kjer smo, in smo, kdor smo.

Peter: In to igro pentimenta smo skušali preplesti skozi besedila in zvok. Tako kot se v nekaterih besedilih pojavijo delčki ali celo verzi iz kakšne naše skladbe iz preteklosti, tako je lahko presenetljiva ali pa celo sledljiva pojavnost kakšnega zvoka, medtem ko smo vse skupaj želeli zapakirati v sodobni izraz tega trenutka.

Mojca: Najbrž pri vsakem malo drugače. Skozi izkušnje, še zlasti skozi zelo intenzivna oziroma čustveno nabita stanja, postajamo, kdor smo, in interpretiramo poznejše izkušnje in stanja. Nič se ne dogaja v vakuumu. Jaz si to predstavljam kot neke vrste življenjski pentimento; kot nanašanje novih in novih izkušenj na življenjsko platno. Že samo dejstvo spodnje plasti učinkuje na pojavnost zgornje, hkrati pa je samo vprašanje časa, kdaj bodo spodnje plasti začele prosevati skozi zgornje in jih na novo interpretirati.

Mojca: Album je zelo ... organski. Zelo intimen. In tudi zelo premišljen – ne toliko racionalno kot instinktivno. Res veliko smo se ukvarjali s teksturo izkušenj, ki smo jih raziskovali. Kako jih narediti otipljive. Kako omogočiti poslušalcem in poslušalkam, da jih začutijo na približno enak način, kot jih zaznavamo mi. Vsak zvok na albumu ima funkcijo. Tudi vsaka beseda. Vrstni red komadov ni naključen, gradi zgodbo. Verjetno si opazil, da govorim v množini. Mislim, da je nemogoče razločiti, kaj je kdo prispeval. Gre za sinergijo vseh treh. Poznamo se skoraj 35 let, že celo večnost smo prijatelji. Vemo, kako razmišljamo, kaj nas je v življenju oblikovalo, zaupamo si in instinktivno začutimo, kaj skuša kdo z nečim povedati. Ni naključje, da delamo skupaj.

Peter: Mojčina besedila in osnutki skladb, ki sva jih kot nekakšno seme prispevala, so resda nastali razmeroma neodvisno, ampak pravi kreativni proces se je začel šele takrat, ko smo se vsi trije dobili v studiu. Naš ritem studijskih seans je precej nihal, dobivali smo se enkrat na mesec, na štirinajst dni, včasih enkrat na teden. Tako smo skupaj nastavili strukturo, melodije, dinamiko in seveda iskali pravi zvok za občutenje tistih plasti pentimenta, ki jih skladba razriva. A kot rečeno, ne zgolj ali preveč razumsko, ampak predvsem intuitivno - ko smo bili vsi trije hkrati s skladbo zadovoljni, smo šli naprej. Nekatere skladbe smo včasih pustili malo "počivati" in z njimi nadaljevali, ko se nam je zdelo, da je prišel pravi čas zanje.

Peter: Nekatere skladbe so predelave in interpretacije skladb, ki so nastajale v času pred "zamrznitvijo" benda in nikdar niso bile povsem dokončane ali studijsko sproducirane, nekaj pa je povsem novih. V tem smislu nam je bil zanimiv tudi preplet idej izpred skoraj četrt stoletja in teh novih. Me prav zanima, če je njihov čas nastanka prepoznaven ob poslušanju.

Mojca: Pravzaprav so vse pesmi, ki smo se jih resno lotili, pristale na albumu. Po vsem tem času smo že tako samokritični, da vemo, ali nekaj ima potencial ali ne. Oziroma če konstruktivno prispeva h konceptu ali ne. Poleg tega ob službi in družini ni ravno veliko časa za masovno proizvodnjo. V tej situaciji so izkušnje in leta prednost – ko delaš pesem, jo delaš s premislekom. Veš, kaj hočeš povedati, kako in zakaj. Veš, kaj bo funkcioniralo. Nekaj idej je sicer ostalo, so pa to bolj ali manj fragmenti. Morda bodo nekoč konstruktivno prispevali h konceptu kakšnega drugega albuma.

Mojca: Ja, videla sem ta komentar in me je razveselil. Me je tudi ganil, ker gre v bistvu za to, o čemer sem prej govorila. Da smo skušali neke naše izkušnje zakodirati tako, da jih lahko začutijo poslušalci in poslušalke. Na ta način postanejo te izkušnje univerzalne, povežejo nas in nam je potem vsem malo lažje. Scarlet Letter, torej Škrlatno znamenje, se seveda navezuje na znani Hawthornov roman, tematsko pa preizprašuje avtomatizem pripisovanja in zlasti prilaščanja moralne superiornosti. V romanu mora ženska, ko v strogi puritanski naselbini rodi nezakonskega otroka, na prsih nositi škrlatno črko A kot znamenje prešuštva. Črko si mojstrsko izveze na obleke in jo ponosno nosi ter tako kljubuje skupnosti. Oče je lokalni duhovnik, ki očetovstva ne zmore priznati, čeprav žensko in otroka ljubi in ju skrivaj obiskuje. Na koncu psihično uničen umre. Takoj je jasno, kdo je v tej situaciji moralna zmagovalka in kdo moralni poraženec. Komad pa to samoumevnost z vživljanjem v izkušnjo moralnega poraženca problematizira in relativizira. Nič ni samoumevno, nič ni črno-belo.

Mojca: Saj to ni nič groznega. Pomeni samo, da med iluzijo in resničnostjo ni neke kvalitativne razlike. Revolt je komad o trenutku, ko se zaveš, da je neka izkušnja, ki te je življenjsko definirala, v bistvu tvoja lastna projekcija. Da najmočnejša čustva razviješ do lastnih fantazem, ki jih projiciraš na druge. Je zato tvoje življenje kaj manj resnično? Izkušnja kaj manj intenzivna? Japonski cosplay se nama je zdel primeren koncept za vizualizacijo tega spoznanja.

Peter: Pulzirajoč ritem ter nanj nalepljene atmosfere in klišeji nekako podpirajo emotivne nastavke in izpoved spoznanj v besedilu. Ponavljajoča se in ponovljiva struktura je kot nekakšen bioritem. Resničnost pa se definira v vsakokratnem trenutku - v razponu od umirjenih, subtilnih in nežnih zvočnih tekstur, basovskih in sintetizatorskih melodij do ostrejših kitarskih distorzij. Vprašanje, kaj od tega prepoznavamo kot iluzijo.

Peter: Premik v izvedbo v živo je bil zelo naraven proces. Brez priprav materiala za oder seveda ne gre, pomembna je tudi priprava vsakega od nas. Sinergija v živo pa nam je vsem v užitek, super ekipa smo.

Mojca: Ko sva se s Petrom odločila, da bi material spet predstavila tudi v živo, sva najprej razmislila, na kakšen način. Duet na odru se nama je zdel premalo dinamičen, in glede na zvočno sliko komadov sva se odločila, da zasedbo razširiva s kitaristom in dodatno vokalistko. Na kitari nama je na pomoč priskočil fantastični Goran Koražija (Klon), s spremljevalnimi vokali pa mi pomaga hči, ki je kljub mladosti vrhunska pevka.

Mojca: Upam. To nas dela ljudi. Sicer bi že izumrli.