Novi album Kristijana Krajnčana: Ko se združita umetnost in tradicija

Kristijan Krajnčan, virtuoz tako na violončelu kot na bobnih, skladatelj in filmski ustvarjalec, je sodeloval pri 63 albumih in koncertiral v več kot 25 državah v Evropi, ZDA, Aziji, Indoneziji, Bližnjem Vzhodu in Afriki. Ustvarja glasbo za filme, gledališke, interdisciplinarne in plesne predstave. Je prejemnik več mednarodnih nagrad na vseh področjih svojega ustvarjanja, pred kratkim pa je izšel njegov zadnji album Med se iskri v temi, h kateremu je povabil Tomaža Gajšta na trobenti, Boštjana Simona na saksofonu in Roberta Jukiča na kontrabasu.

Z njimi sodelujem že več let, ustvarili smo glasbo raznolikih projektov, tudi glasbeno-plesnih. Všeč mi je njihov občutek za zvok, njihova predanost ter pripravljenost na podvige, ki niso vedno znotraj cone udobja. Na tak način drug drugega inspiriramo in poskušamo ohranjati odprt duh. Slovenija je zelo majhna in udobna dežela, kar je seveda super, a hkrati je lahko past, da človek pade v povprečno mišljenje. Menim, da je ena izmed nalog "umetnika", če dandanes še lahko uporabim to besedo, da opozarja na to. Najprej pri sebi, nato pri občinstvu.

Glasba je nastajala več let. Začelo se je pri raziskovanju slovenske ljudske glasbe in mitologije, poslušanju več kot sto let starih posnetkov na voščenih valjih iz različnih krajev. Iz tega sem izluščil glasbeni material, ki je postal moj solo album DrummingCellist: Zabučale gore. Toda ostalo mi je toliko zanimivega materiala, da sem ga moral deliti z drugimi glasbeniki. Zanimalo me je, kako oni to vidijo, kako je lahko ljudska glasba inspiracija za sodobno improvizirano glasbo, ne da bi se pri tem izgubilo njeno bistvo. Tako sem potem skladbe priredil za kvartet, skupaj pa smo jim dodali končno podobo.

Delovni naslovi so bili vezani prav na to bistvo, ki sem ga omenjal. Na primer ena skladba je imela delovni naslov 'Vodnjak - potop v dediščino', ali pa 'Občutenje slovanske otožnosti (slovanski blues)'. Na ta način sem lažje predal idejo glasbenikom, ne da bi potreboval mnogo besed.

Album je bil posnet v živo, brez pregrad ali nasnemavanja, vsi smo igrali skupaj. To se mi je zdelo pomembno za kolektivni duh glasbe. Imam srečo, da sodelujem z odličnim tonskim mojstrom Dejanom Lapanjo, ki je album tudi zmiksal in masteriziral. Snemanje v živo ima seveda določene izzive, vendar sem mnenja, da na koncu pri kakovosti albuma odtehta samo glasba. Treba je narediti to, kar je najboljše za glasbo samo.

Naslov se je sestavil iz dveh trenutkov. Prvič: poskusil sem med, ki me je popolnoma presenetil in očaral. Spomnil me je na stari rek, da inspiracija lahko vznikne kjerkoli in kadarkoli, če le ostajaš odprt. Drugič: hodil sem po mestu in gledal obraze ljudi. Zdeli so se mi odsotni. Nato sem zagledal brezdomca, ki je pod mostom tovoril svojo odejo. Pogledala sva se. Oči so se mu iskrile. Avtorica naslovnice je Tinka Mesec Tomazin, odlična akademska slikarka in grafična oblikovalka, s katero sva že večkrat sodelovala.

Dandanes imajo ljudje doma še zelo redko predvajalnik za CD. Hkrati pa je na koncertih lepo, če nekdo, ki mu je glasba všeč in bi rad podprl glasbenike, domov lahko odnese nekaj konkretnega, ne samo kodo za digitalni album. Zato se mi je zdelo zanimivo, če bi album izšel kot omejena izdaja medu - 100 kozarcev, kot nekakšna medena vinilna plošča. Možno ga bo dobiti na koncertih v Kranju in Ljubljani. Moram poudariti, da je to med s shemo višje kakovosti in je res kakovosten. Pridelal ga je čebelar Gregor Lužar iz Doba pri Ljubljani.

S čebelarstvom nimam izkušenj, je pa med, kot sem prej omenil, velika inspiracija za ta projekt. Blizu mi je tudi mitološka komponenta medu. Nekje sem prebral, da je bil včasih vrednejši od zlata. Tudi pesnik Rainer Maria Rilke ima inspirativne verze o medu. Meni pa se zdi, da lahko "v pepelu naših prednikov najdemo med."

Album je zaenkrat izšel le v digitalni obliki. Lahko ga poslušate na vseh pretočnih platformah ali pa ga najdete na moji spletni strani. Hvala za posluh, vsem bralcem želim miren in uspešen začetek novega leta!