Novo vstajenje slovitega angleškega studijskega pogona Atjazz

Nenavadna imenska skovanka Atjazz se je na številnih kompilacijskih albumih začela pojavljati že leta 1996. Šlo je za obdobje glasbenega eldorada, ki ga je najbolj zaznamoval acid-jazz ter znjim povratek funka in soula v izdatno podosobljeni in sofisticirani obliki. Atjazz aka Martin Iverson je prvi samostojni album That Something predstavil 1999. Tedaj so njegove pretežno instrumetnalne vinjete slogovno rade mejile na trip-hop, le občasno na big-beat. Mnogo let kasneje se je Iversonovo down-tempo estetiko iznašlo ime deep house. Je pa Iverson vselej lepo skrbel tudi za vokalno opremo svojih skladb. Glasove so producentu iz angleškega Derbyja največkrat posojale pevke, med katerimi ni bilo (kasneje) kaj dosti slavnih. Kelli Sae, nekoč pri newyorških pionirjih Defunkt, pozneje soustanoviteljica dunajskega acid-jazz benda Count Basic, je še najbolj zveneče ime med njimi. Preostali korpus Atjazzovih občasnih vokalistk in vokalistov je bil neredko izbran slogovno-namensko, saj je so songi eklektičnega ustvarjalca po strukturi pričakovano nihali od tistih bolj reggaejaških do tistih vzniklih iz afro-dance navdiha. In vse, kar velja za Atjaazov bogat minuli opus, velja tudi za njegov spektakluaren solistični povratek. Po dolgih dveh desetletjih ter peščici kolaborativnih albumov, predvsem pa trem ducatov singlov in EP-jev, je Iverson predstavil skoraj dveurni album, na katerem ni slabega ali površno izvedenega posnetka. Pa čeprav jih je tem skupaj kar 27! Soul in neo-soul sekcija je med vsemi stilističnimi ravninami v okvirju projekta Stabase 17, zavzema največji delež. Obilo dinamičnih, dosledno prefinjenih, občasno tudi poudarjeno ambientalno lahkotnih instumentalov dopolnjuje še pol ducata mestoma ritmično bolj drznih cinematičnih kratkotrajnic. Komad Keep It Light z gostjo Amalio iz birminghamskega komaba Flames Collective delno spomni na opus mlajšega, a globalno uspešneješega angleškega kompozitorja in vodjo orkestra Jacoba Collierja, medtem ko You've Got This, prav tako sproščeno sikopirajoča, uvede spoken-word artistko in raperko Peacey, ki se izkaže z zelo udarnim in družbeno-angažiranim pamfletom, skorajda v slogu nepozabne ameriške pesnice Ursule Rucker ali newyorških legend Digable Planets instočasno pa morebiti celo v maniri kalifornijskega aktivista Michaela Frantija oz. njegovih bendov The Disposable Heroes of Hiphoprisy in kasnejših Spearhead. Z zadnjimi naštetimi se, drži, estetski kompas, po katerem se ravna album Starbase 17, nekolikanj sili v zgodovino, reklo bi se v komaj preteklo zgodovino. Odličen albumski zalogaj bo navdušil tako zavzete poslušalce, enako kot tudi tiste le občasne, na primer tiste, ki iščejo premisjko muziko kot sopotnika za daljšo cestno relacijo.