O nedolžnosti iz nenavadne perspektive

Kar je najvažneje, je tu, medtem ko elementi, ki predstavljajo spremljajoči vsebinski drobir in tisti, ki skrbijo za kohezivnost albuma presenečajo. Pa saj smo presenečenj pri Lorde vajeni. Četri album novozelandske še nedavno najstniške superzvezdniške popevkarice vsebuje pahljačo odličnih, prepogljivih, prijetnih pop songov. Ti so temeljno izvedeni iz folk napevov, ki jih Lorde značilno mojstrsko prevaja v čutne, srceparajoče pop enote. Njen melodramatičen glas jih preopoznavno poudarja. Po album Solar Power, ki je bil izdan pred štirimi, je Lorde, skladno z njegovo bolj umirjeno, bolj baladno, bolj šepetajočo, zastala na ključnem razpotju. Delo Virgin najprej pohvalim zato, ker se je avtorica in pevka vrnila v občutno bolj elektrificirano zvočno okolje. Pričujoči album nepovratno sodi v žanrski razdelek elektro-pop. Na tej točki se skoraj preveč prekriva z lansko uspešnico Brat, aktualnim albumom Angležinje Charli XCX. Toda za inteligentno zasnovano in izvrstno sporducirano glasbeno delo, ki mu je zaradi pevkine popularnosti načeloma že vnaprej usojeno prvo mesto na večini svetovnih lestvic, ni skrbi - tisto eno ali dve takšni na sezono bosta zagotovo uspešni. Z Virgin se nekolikanj zalomi, ko se sprašujemo, zakaj si je 28-letna artistka zaželela prepevati o (svojem) odraščanju. Refleksije in retrospektive, vsaj navadno velja tako, na osebnostni razvojni osi pridejo na vrsto malček pozneje. Ali pač. Charlie XCX je z Brat poglobila razumevanje ženske čutnosti na pragu zrele dobe, in s tem zanetila nov, tudi marketinški trend. Kakšno sled na tej ravni lahko zapusti Virgin ostaja odprto vprašanje. Ni pa izključeno, da bo novi album pevke Lorde ravno zaradi središčne pripovedne teme samo delno učinkovit, tudi tržno. Ob poslušanju songov Shapeshifter, Favourite Daughter, If She Could See Me in Broken Glass pevki in avtorici Lorde, ki je hrvaško-irskega rodu (njeno pravo ime je Marija Yelich-O'Connor), ob bok Charlie XCX kot referenčno dodam še Američanko Banks. Polovica komadov na Virgin, tudi glede songovskih tekstur (samo dobra polovica nabora je ritmično progresivnih), je sijajnih. Album kot celota pa je komaj pogojno tak.