Oblikovalec svetlobe Gregor Smrdelj: Luč mora biti dodana vrednost dogodka

Gregor Smrdelj je eno najbolj prepoznavnih imen v Sloveniji, ko beseda nanese na oblikovanje svetlobe. Če je včasih hodil na koncerte in tam bil pozoren na zgornjo polovico odra, od koder visijo luči, danes raje spremlja dogajanje, zaradi katerega pride, a si obenem želi, da bi bila splošna javnost bolj pozorna na tehnične stvari, ki se dogajajo na dogodkih, in da se obiskovalci prireditev zavedajo, da je za celovito doživetje zaslužena ekipa, v kateri so še oblikovalec zvoka, luči, režiser, producent in scenograf, ne pa samo nastopajoči.

Ne, ni vsakdanji poklic, to je dejstvo. To tega sem prišel preko študentskega dela, ki smo si ga poiskali s prijatelji. Iz te službe je to postala zanimiva stvar. Zvok me ni tako zanimal, ampak luči, barve in utripanje, pa ja. To je bil nekakšen začetek pred skoraj 15 leti, zdaj pa še kar vztrajam in uživam. Je predvsem izziv, saj je vsak dan neko drugačno delo, kjer ni monotonosti. Če delaš bolj dogodke in prireditve, ki so del industrije, in ne toliko koncertov, je res vsak dan nekaj novega, saj so drugi naročniki.

To so dogodki, kot so neka praznovanja, obletnice, dogodki podjetij kot na primer podelitve nagrad, potem so državne proslave. Poleg tega delam tudi na televiziji, tri leta sem sodeloval pri Slovenija ima telent. Za koncerte sicer ne bi rekel, da so zadnja stvar, ampak je pa vse drugo bolj pomembno, ker sem zaposlen pri podjetju, kjer ima vse drugo prednost.

Predvsem zato, da ljudje vidijo vse skupaj malo drugače, ne samo, da gledajo preko LED ekrana, ampak da tudi luč sledi temu. Da je, ko pridejo v nek prostor, čisto drugi efekt kot takrat, ko pridejo na dnevno prireditev. Narediti mora nek 'vau moment'.

Malo z izkušnjami, malo s tem, da ekipa, ki je na terenu, sodeluje in poskuša vizualno ustvariti nekaj drugačnega. Mogoče tako, da ponudimo nekaj novega. Ker teh prireditev je ogromno. Vsak teden se zgodi pet do deset njih in vsakič se potrudimo, da naredimo nakaj drugače, ker ljudje prihajajo na te prireditve in opazijo, zato je pomembno, da je tudi kaj novega. Vizualno skušamo doseči, da doživijo nekaj, česar niso navajeni vsakodnevno. Še posebej pri prireditveh, kot so državne proslave in vsakoletni dogodki.

Nastopimo, ko je prisotna neka želja s strani naročnika, on pa lahko že ima idejno zasnovo scenografije, pripravo prostora in tako naprej. In luč je tisti del projekta, ki podpre scenografijo. Zato si moraš dobro predstavljati, kako bo vse to na koncu učinkovalo, pomembni pa so tudi tisti – ali so to glasbeniki ali gostje oziroma dobitniki nagrad – kako bi oni v tej luči bili videti. Ko dobiš osnovne informacije, se z naročnikom v okviru proračuna dogovoriš, kam daš luč in je primerno za tisti prostor. Da dobiš nekaj več iz te dvorane. Če imamo na primer modno pisto, mora biti ta osvetljena, se pravi, luč postaviš nad modno pisto, mogoče ob strani, odvisno, kako ti prostor pusti, hkrati pa ga osvetliš ambientalno. Še posebej, če je kakšen starejši objekt. Da dodaš dogodku nekaj več, kot je sama modna pista.

Pri teh letih največkrat sam, ampak še vedno rad povprašam za povratno informacijo. Danes obstaja veliko simulacij, zato lahko, ko narišeš načrt na računalnik, vizualno prikažeš stvari, še preden gre v izvedbo. Že pri samem povpraševanju lahko prikažeš, kako bo. In če je naročnik zadovoljen, potem gremo v to. Pri nas v Sloveniji pa je na koncu vedno vse odvisno od proračuna.

Prvo je itak kava, to je dejstvo (smeh). Preden začnemo risati, če smo že v tej fazi predpriprave, se zgodi milijon telefonskih pogovorov, da vse uskladimo, dobimo načrte od drugih in njihove želje. Potem začnemo z risanjem. Dejstvo je, da je prvo računalnik, narediš torej načrt glede na to, kakšna je scenografija in prostor, podaš tehnične risbe, potem pa se začne pripravljati oprema, prevoz in nato sama montaža. Ampak službeni dan je večinoma za računalnikom. Kljub temu, da je postopek vedno isti, pa ni nikoli nič isto, saj lahko vsakič naredimo drugačen načrt. Lahko se zgodi, da so drugi naročniki v enem tednu na isti lokaciji, ampak običajno mine nekaj časa, da prideš nazaj na isto lokacijo.

Izpostavil bom predvsem koncertni del, in sicer z Laro Baruca. naredili smo dva odlična koncerta, v katera smo vložili kar nekaj energije glede vizualnega, zvokovnega in animacijskega dela. Eden je bil v Avditoriju v Portorožu, drugi v Kino Šiška, tretji pa bi se moral zgoditi v Mariboru, ampak zaradi stroškovne izvedbe koncerta so nas morali malo potisniti v ozadnje.

Največji izzivi so dogodki, ki potekajo v organizaciji države, saj to pomeni veliko odgovornosti pri samih projektih državih proslav, in pa veliki dogodki, kot je bil zadnji za vojsko in pa poslovilno tekmo za Dragića. Delamo tudi kongrese po Evropi.

Koncerti so en tak hobi znotraj službe. To je tisto, da ti dvigne srčni utrip, saj jih delamo v živo. Najrajši delam projekte, ki so vnaprej pripravljeni, dogovorjeni in ni nobenega pritiska. Da ko prideš na lokacijo, si še bolj pripravljen, saj si že veliko vložil v predpripravo, in stvar lepo steče. Ne glede na to, za kako velik projekt gre. Da takrat, ko smo že na samem dogodku oziroma lokaciji, ni pritiska. Ko je pritisk, se ne naredi nič.

Ker Slovenija ni tako velika, imamo stik z njimi. V osnovi so glasbeniki tisti, ki nas kontaktirajo. Včasih gre preko njihovih managerjev, ker pa nas ni veliko, nas pokličejo tudi izvajalci, saj nas poznajo tudi v neki vasi, ker tam delajo nek koncert in si želijo dobro luč in dodati nekaj več vizualne podobe, kot je sam glasbeni del. Sami glasbeniki se mi ne zdijo problematični. Seveda spet odvisno od izvajalca, poznam tudi nekatere, ki so malo preveč zahtevni, ampak na koncu jih lahko tudi zavrnem. Če takšen projekt sprejmem, sem tudi primoran, da njihove muhe požrem. Večinoma, kolikor jih jaz poznam, pa glasbeniki zaupajo ljudem, ki vejo, kaj delajo, zato običajno nimam težav z njimi.

Ja, ja, seveda. Na začetku. Ko se lotiš tega poklica, moraš vedeti, da ni samo to, da prižgeš luč, moraš tudi nastopajočega videti v tej luči in kakšen ambient z njo ustvarjaš. Nekateri mogoče potrebujejo veliko teme na odru, ker si ne želijo, da se jih zelo vidi, drugi hočejo, da se jih izpostavi. Tu predvsem govorimo o kakšnih pevkah ali pevcih, ki so glavni vodje skupin, tako da se prilagodiš. Ko pa govorimo o nekih izkušnjah, saj ta poklic nima nobene šole trenutno pri nas v Sloveniji, pa sam veš, kaj več lahko narediš za njih, da so zadovoljni. Se pa na začetku kariere zgodi, da jih dobiš velikokrat po prstih. Ampak iz tega se učimo, in če iz izkušnje nekaj odneseš, potem ti tudi v bodoče ni hudega.

Odvisno kdaj. Veliki projekti zahtevajo še kakšnega človeka več, poleg mene. Včasih je to tajnica, da si namesto mene zapisuje stvari, asistenta, potem so ljudje, ki so na odru, da tam pomagajo, drugače pa kakšne res majhne stvari lahko naredim tudi sam. Danes vsak dogodek ali koncert zahteva več luči in ne moreš tega sam nadzorovati. Ni več preprosto delati sam tega posla. Včasih si bil lahko, sedaj pa je preveč tehnološko zahtevno. Uporablja se nova tehnologija, nove stvari, zato ti mora na velikih dogodkih pomagati še kdo. Je res, da je ožja ekipa, ki dela koncerte in dogodke, torej vizualna ekipa, ki jo sestavlja oblikovalec svetlobe, oblikovalec video vsebin, scenograf in običajno še režiser, ne glede na to, ali je televizijska ali v živo, običajno poleg.

Pri velikih dogodkih, kot je na primer Evrovizija, je veliko zanimivega, ampak ne vem, če bi si sam upal to delati. Pa ne, da ne bi želel, predvsem je v ozadju to velika odgovornost in kot jaz razumem te stvari, je veliko pritiska na tebi z vseh strani. Mogoče bi si bolj želel kakšne olimpijske igre, ki so res velik dogodek. To narediš enkrat ali dvakrat v življenju in je to to. Je res izjemen dogodek, tvoje delo in rezultat pa vidijo vsi.

Delal bi s kakšnimi velikimi scenografskimi imeni, kot je scenograf, ki je delal za Rammstein. Ali pa kakšne dogodke, ki se ne odvijajo toliko na očeh javnosti, na primer v Dubaju. Gre za ogromne dogodke, kot so otvoritve in kongresi. Tam je res veliko zanimivega, ne samo tisto, kar televizija pokaže.

Danes se zelo veliko da na to, ker so ljudje bolj ozaveščeni glede tega. To se najbolj opazi preko televizije. Če bi pogledali oddaje izpred 20 let, bi rekli, da je vse zelo pusto. Danes pa se že v samih kadrih veliko zgodi, je veliko dinamike in to kar naenkrat pride v podzavest.

Ampak tudi dogodki in sami koncerti zahtevajo več novitet, ker smo ljudje postali takšni, da želimo vedno nekaj novega. Hitro opazimo, če smo že nekje videli isto stvar. Segment luči je danes prisoten povsod in vsi hočejo vedno več. Zaradi tega ljudi bolj razvajamo, oni pa razumejo, kaj delamo. Opažam, da ko ljudem povem, s čim se ukvarjam, so tudi sami na naslednjem dogodku, kjer so prisotni, bolj pozorni na osvetlitev.

Bom rekel, da ja. To je delo, ki ga ne opravlja veliko ljudi in jih tudi z leti ni več, saj ti mora biti zanimivo. Tukaj apeliram na mlajše, ki bi se morali uvajati – mogoče smo tudi mi krivi, da jih ne – ampak teh ljudi ni dosti in prav zaradi tega se same cene storitev višajo. Kar pomeni, da lahko tudi nekdo, ki je pri svojem delu slabši, dobi več, ker drugega pač ni bilo. Na račun prepoznavnosti in imena, ki si ga ustvariš, je cena lahko višja, saj naročniki vedo, kakšen bo na koncu rezultat.

Je pa res, da tisti, ki se podajo v ta posel in se učijo, bi morali kdaj kakšno ceno znižati in kaj požreti. Ko sem jaz začenjal, sem na račun tega, da sem se učil, veliko moral požreti. Da sem pridobil znanje in izkušnje. Ni vse v ceni.

Bom rekel, da skoraj vsak dan. Vsake pol leta pride neka nova stvar. V svetlobni industriji je tako, da se proizvaja vedno več in so težnje po novih stvareh. Če ne slediš temu, vse postane passé. Nisi več aktualen. Če ne drugo, si moraš pogledati, kaj se dogaja v svetu, kaj želijo ljudje videti in v katero smer gre napredek. To lahko potem skušaš skopirati, po drugi strani pa dobiš ideje za nekaj svojega in zapelješ v neko novo smer.

Rajši ne hodim nikamor (smeh). Bil sem na par koncertih, ampak sem šel bolj zaradi glasbe in niti nisem želel kaj preveč gledati, ampak samo uživati v muziki. Skušam se izogniti tej poklicni deformaciji. Ko se hočem nekaj naučiti, si vzamem za to čas in pogledam na računalniku ali telefonu, če grem pa na koncert, pa skušam ne biti pozoren na to. V minulih letih sem bil pozoren samo na to – gledal sem torej od polovice odra navzgor, ker je luč tam, zdaj pa se potrudim, da gledam od polovice dol. Da imam res pristen občutek koncerta.

Že dolgo časa nisem bil nikjer, kjer bi me osvetlitev zelo navdušila. To je poklic in to vidim vsak dan. Nekdo, ki cele dneve sledi temu, težko vidi nekaj novega, da ga zelo preseneti.