Oboževalci skupine The Cure: 'darkerska vojska' čustvenih fanatikov

"The Cure sem začel poslušati pri svojih dvajsetih, ko sem zaplaval v povsem novi svet, ki ga prej nisem poznal. Zaprl sem oči, izklopil zunanji svet in se potopil v svojo domišljijo. Prva pesem, na katero sem se 'prisesal', je bila The Kiss. Zdelo se mi je, kot da The Cure igrajo pri meni doma. Pri vsakem ponovnem predvajanju iste skladbe sem sem slišal nekaj drugega, prepoznaval sem posamezne nove zvoke in zvočne variacije in imel povsem nove občutke," nam je zaupal Sebastjan Rutart z Mute, ki ga vsi kličejo Baki. Nekoč je bil tudi zaradi fizične podobnosti izrezana kopija frontmana Roberta Smitha, s pričesko in ličili vred. Vmes se je poslovil od bujne pričeske in zajadral v štirideseta.

Zasedba je s svojo sentimentalno glasbo, ki poseže v globine duše in srca, marsikomu nudila uteho in celo prostor, kot nam je Baki priznal v nadaljevanju. "V mladosti nisem imel lastne sobe, sem si pa pridobil svoj zvočni prostor, njihova glasba pa me (in me še občasno) popelje vsepovsod, saj z njo lahko potuješ brez tega, da bi moral kam zares odpotovati. Vseeno pa so postala pomemben del poslušanja in spremljanja benda tudi potovanja, druženje ob glasbi na koncertih, doživljanje užitkov in evforičnih trenutkov v množici s popolnimi neznanci, ki so vsi dobro razpoloženi in nabiti s pozitivnimi vibracijami," nam je razložil.

The Cure so letos res intenzivno koncertirali po vsej Evropi, saj so v naši bližini sredi junija najprej obiskali italijanske Firence, na festivalu Firenze Rocks, nato čez deset dni INmusic festival v bližnjem Zagrebu, nato pa v začetku julija še novosadski festival Exit. Tako na Hrvaškem kot v Srbiji so nastopili prvič.

"The Cure poslušam od 11. leta, celih 23 let. Takrat je bil album Wild Mood Swings, ki sicer ni moj najljubši, a mi je prav zato ostal v spominu in nekatere pesmi z njega. Ko sem jih začela resneje poslušati, sem šele dojela, kakšne globine so to. Lahko rečem, da skozi glasbo opevajo mojo dušo. In tudi občutke, ki jih zna Robert Smith tako dobro pretočiti v svoja besedila in glasbo. Zame sta najboljša albuma Disintegration in Pornography," nam je v prvi vrsti pred zagrebškim koncertom razložila 34-letna Klaudija iz Rovinja.

"Rada jih imam že od osnovne šole in kar ti je všeč v otroštvu, ostane s tabo. Zaljubljena sem v njihovo glasbo, saj mi govori prav vse, še vedno so mi všeč in mi vedno bodo. Tako kot si lahko z nekom poročen 30 let, lahko poslušaš isto skupino in ti je še vedno všeč. Videla sem jih štirikrat, letos, ko imajo 40-letnico, jih pomojem zadnjič vidimo na tako velikih odrih," pa je razmišljala njena starejša kolegica Veljka iz Zagreba.

Obe dekleti pa prav po zaslugi skupine dobro pozna tudi 48-letni Aljoša iz Portoroža, ki se je z glasbo skupine srečal že sredi osemdeseth let. "Leta 1985 sem, ne vem kako, naletel na The Cure. Spomnim se, da sem šel čez mejo v Italijo kupit album The Head on The Door na kaseti. Ko sem jo dal v kasetofon in sem poslušal, sem 'padel dol', bilo je konec. Takrat sem bil star 14 let in sem bil 'pečen'. Kaseto sem posodil prijateljici in je nimam več, ker mi je ni nikoli vrnila. Nato sem jih pred naslednjim dvojnim albumom začel poslušati za nazaj, albume Faith, Seventeen Seconds in Pornography. Bili smo povsem 'zadeti' od glasbe. Pred tem sem bil oboževalec Depeche Mode, nato pa sem do konca osemdesetih spremljal obe zasedbi. Dvojni album Kiss Me Kiss Me Kiss Me pa sem analiziral od besedil, glasbe, pa vse do Robertove izgovorjave, bil sem povsem očaran. Živel sem v Portorožu, kjer te scene ni bilo, takrat je bil popularen italo disco, zato ni bilo ravno veliko ljudi, ki bi to poslušali. V vse skupaj sem zabredel precej globoko, nato pa sem slišal, da leta 1989 prihajajo v Ljubljano, česar sprva sploh nisem mogel verjeti. Dokler nisem bil na koncertu, nisem verjel, da jih bom videl. Vstopnico sem kupil in jo v predprodaji dobil po pošti. V Tivoliju sem bil v prvi vrsti, povsem sem imel odrgnjene medenične kosti, tam res ni bilo kisika. Še nekaj časa sem imel modrice, po svoje pa sem si želel, da bi se mi poznale celo življenje, tako me je zaznamoval ta koncert. Zame je bilo vse skupaj kot pravljica. Dekleta so ob odru padala v nezavest. Tudi meni ni bilo nič jasno. Odigrali so čisto perfekcijo, drugače kot danes, ko je bend bolj sproščen. Zvok je bil odličen, basi so mi parali drobovino. Odigrali so slabe tri ure koncerta in takoj po koncu sem se spraševal, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kar nisem mogel verjeti. Skupaj sem jih videl osemkrat in bi jih še, kolikor bo mogoče. Zame je bil zagotovo najboljši koncert leta 1989 v Ljubljani, ki me je zazamoval na način, ki ga ne znam opisati," nam je slikovito opisal poduhovljeni Primorec.

Zagotovo so se številne nežne duše našle v melodični glasbi in globokih besedilih, podobno misleči pa so v časih pred svetovnim spletom in YouTubom diskutirali in na ta način širili svoje znanje in izkušnje ter na tak način skovali prijateljstva, opisuje Baki. "Fenovstvo je vplivalo na moje socialno življenje. Skupinsko poslušanje, nabavljanje nove glasbe, najprej na kasetah, ki sem jih opremljal s svojimi risbami, nato tudi že na zgoščenkah, sledenje, kaj se dogaja z bendom v času pred internetom, izmenjava informacij, debatiranje o skladbah, pričakovanja pred koncertom in vrhunec – koncertno doživetje skupine in njegove glasbe v dobri družbi. Dobro se spomnim, kako smo se dobili pri Božu na Muti in poslušali nov singel A Foolish Arrangement, ki je postal kulten pri oboževalcih, mi pa smo bili vzhičeni kot bi šli na koncert," je hitel razlagati umirjeni Korošec.

Nekateri pa so The Cure srečali po naključju, celo po pomoti. Za kar zdaj obstaja "večna hvaležnost", nam je razložil 52-letni Ratko iz Splita, ki vodi tudi hrvaški klub oboževalcev The Cure Fan Club Croatia. "Nekdaj ni bilo tako lahko priti do plošč, zato sem leta 1985 prijatelju naročil, naj mi iz Trsta prinese ploščo Love zasedbe The Cult. Ko sem dobil vrečko, sem potegnil ploščo ven, a sem videl, da sem dobil nekaj drugega. Očitno si je zapomnil, da se skupina začne na The Cu.., a sem namesto želenega dobil album The Head on the Door zasedbe The Cure. Nikoli se mu ne bom mogel dovolj zahvaliti, saj se je ljubezen (love) vseeno zapisala v moje srce, in sicer do zasedbe The Cure. V njihovi glasbi in besedilih sem našel nekakšen svoj notranji glas. Tisto, ko si sam s seboj in razmišljaš o življenju, ljudeh, dogodkih in odnosih med dvema človekoma itd. Ni nujno, da jih izgovoriš, lahko si samo misliš. Vse to sem našel v The Cure, saj so oni govorili namesto mene," nam je razložil o simpatični pomoti in svoji povezanosti s skupino.

Tudi najbolj zagreti oboževalci pa se zavedajo, da skupina dobro ve, da imajo eno bolj privrženih in specifičnih baz oboževalcev po vseh koncih sveta. "Robert Smith je eden najskromnejših frontmanov zasedbe svetovnega slovesa in zelo ceni svoje oboževalce, za katere si vedno vzame čas. Pred približno letom dni sem osnoval The Cure Fan Club Croatia, kjer se nas druži okoli 80, čeprav se zavedam, da smo majčken delček oboževalcev s celega sveta. Oglašajo se ljudje iz Hrvaške, Slovenije, Srbije, Italije in tako naprej. Imamo dobro komunikacijo preko Facebooka in se srečamo, ko se le lahko. Največ nas je pri štiridesetih ali petdesetih, se pravi tisti, ki smo jih poslušali v 80. letih, a so vmes so tudi dvajsetletniki ali tridesetletniki. S kolegi iz Italije smo se družili na letošnjih koncertih v Firencah, Zagrebu in Novem Sadu," nam je o strukturi in aktivnostih oboževalcev razložil Stari darker, kot se je Ratko poimenoval na Facebooku.

Vsak pa ima zagotovo kak koncert, ki ima posebno mesto v njegovem srcu, nekateri so imeli celo to srečo, da so Smithu stisnili roko in dobili avtogram. "The Cure sem sledil na koncertih po večjem delu Evrope. Pri tem ni šlo za to, da bi bend doživeli ponovno, temveč predvsem zato, da smo v živo slišali še neslišane pesmi. V Italiji so feni dobili krasne skladbe, pa tudi v Nemčiji, ker je v teh dveh državah velika baza oboževalcev. Zame je bil vrhunec dvodnevno snemanje koncertne trilogije Trilogy v Berlinu konec leta 2002, kjer so zaigrali albume Pornography, Disintegration in Bloodflowers. V živo sem prvič srečal tudi Roberta, ki se mi je podpisal na vstopnico. Izpolnil sem si tudi željo, da jih slišim v Londonu, na njihovem ozemlju, pred domačim občinstvom. Priložnost sem dobil s koncertom v Hyde Parku, ker pa nisem imel dovolj denarja za prenočevanje v hotelu, saj sem zapravil vse za poln nahrbtnik njihovega materiala, sem prespal v nekem grmovju v parku. Na festivalu INmusic v Zagrebu sem jih konec junija letos v živo poslušal že štirinajstič," je svoje najljubše spomine sklenil Rutart.

Oboževalce The Cure brez dvoma druži srčnost, nekakšna fanatična privrženost, ki pa niti ni nerazumljiva, saj je glasba skupine zares nekaj posebnega, razumeti in doživljati pa se jo da na poljubne načine. The Cure zagotovo spadajo med skupine, ki niso bile zgolj v določenem obdobju (bolj ali manj) popularne, temveč so vedno imele tudi kaj za povedati. Tako kot tudi Depeche Mode, The Smiths ali pač Morrissey. Nekateri oboževalci "padejo" na prvo žogo, na imidž, spet drugi kopljejo globlje, vsem pa je edino, da ne morejo mimo kakovostne glasbe, ki lahko z njimi komunicira na različnih ravneh.