Obujena The Game of Love nazdravlja zapuščini Clivea Davisa

Vedno prijazen, a vendar brezkompromisen house vajb! Tako bi lahko podnaslovili knjigo receptov, po kateri deluje Barry Can't Swim. Ali zna Škot plavati ali ne, se, recimo, ne ve. Ve pa se, da je (ne)plavajoči Barry v resnici Joshua Mainnie, 33-letni edinburški pianist, kasneje specializiran kot producent umetelne pro-plesne elektronike. Nekolikanj bolj artističen, tj. bolj avtorski izkaz je Barry Can't Swim ponudil na svojem izjemnem prvencu When Will We Land?, ki ga je leta 2023 založila hiša Ninja Tune. Ko pa gre za znamko Ninja Tune, pa je itak jasno, da bo približno tako. Saj so v njenem katalogu skrajno zanimive stvari, pogosto tudi še zelo trip-hopaške. No, kleno jazzovsko esenco je Mainnie z drugim albumom Loner delno zanemaril ter jo nadomestil s še bolj prepričljivo potovalno house paradigmo. Z njo nadaljuje tudi to poletje. Predhodnica Dance Dance Dance! je bila junijska veselica Return to Bhibo, ki je spomnila na Groove Armado, Thievery Corporation in mestoma na Basement Jaxx, torej na produkcijska komba, ki so dub-house poskočnice uspešno prodajala pred dvema desetletjema in še več. Tole je direktno vabilo na plesni podij, ki se mu ni mogel upreti niti robot, pa čeprav je ta v velikem loku simpatično falil za miganje z boki navadno predvideno lokacijo.

Intenzivnost in z njo vabljiva agresivnost rapanja Denzla Curryja sta ključni za Floridčanov preboj med dandanašnje najboljše emsije. Difference je Curryju namešal Kenneth Blume, producent iz Connecticuta, ki je pred desetletjem nekaj svojih studijskih kombinacij prodal celo hiphop veteranom, kot je Smoke DZA. Tokrat Curryju, ki se je v nekaj zadnjih sezonah večkrat pokoril mehkejšemu traperskemu izrazu, Blumejev trši digitalni zvok spet ustreza. Nenazadnje je par pred šestimi leti ustvaril soliden EP z naslovom Unlocked, ki bo ob koncu meseca dobil naslednika, ta se bo imenoval II oziroma ii. Izjemno brihtno je v energičen komad inkorporiran tudi vokalni moment soularke Yebbe.

Kmalu bo mimo že trideset let od trenutka, ko je Gregg Alexander s svojim bendom New Radicals izdal zimzelenko You Get What You Give ter z njo za pol leta povsem pokoril radijske valove, ki raznašajo rock in pop. Kalifornijski bend je leta 1998 izdal edini album, člani sijajne indie-pop ekipe so se razbežali, Alexander pa je dejansko utonil v pozabo. Toliko bolj, ker je pet let kasneje vse kazalo, da ga bo rešila še ena njegova odlična pesem The Game of Love. Ta naj bi zasijala z albuma Carlosa Santane, ki se je ravno takrat dokončno razvil v stadionsko koncertno senzacijo, dejansko je po napotilu slavnega založnika Clivea Davisa nezadržno drsel v super-komercialno brezno; kar pa za sabo ni pustilo negativnih sledi, kupe dolarjev pač. Davis je leta 2003 studijski mikrofon avtorju Alexandru izmaknil in ga ponudil Michelle Branch, ki je na račun pričujoče uspešnice leto pozneje svoj tretji solistični album lahko razglasila za svojega daleč najbolj uspešnega. The Game of Love z dvema vodilnima vokaloma v 2026 pomeni posvetilo vratolomno norim časom v izdihljajih minulega tisočletja in obenem darilo srednji generaciji, še prej pa res kul komadu, ki se je neupravično izgubil pač tam nekje. Založniški genij Clive Davis je star 94 let preminil pred dvema mesecema.