Ocena albuma po izboru Matjaža Ambrožiča, 10. del

SAM FENDER – Hypersonic Missiles

(založba: Polydor)

V Londonu se že nekaj let govori o njem. Sam Fender je naslednja velika stvar, boš videl. Naj bo. Tu je zdaj Fenderjev prvi album. 25-letnik odlično poje. Intenzivnost njegovega tenorčka malodane dosega razkošje, ki ga ima George Ezra, včasih pa ga zanese v območje, v katerem pevsko domuje Jake Bugg. Brez dvoma gre za markantnega mehkorokerskega vokalista. Vrednotenje njegovega sloga in splošnega zvoka, ki prežema Fenderjev prvi album – to naj bi bila težava, če že. Pa ni. Sam Fender se v vseh predstavljenih songih dobro drži. K sočnosti albuma Hypersonic Missiles močno prispeva zvedavo nihanje med rokovsko in popevkarsko naravo njegovih komadov. V skoraj vsakem od teh zaslutimo nastopaško nujo in izpovedno neustavljivost. Ta je za novinca več kot priporočljiva. Se pa po drugi strani čuti, da je izvajalčeva neizkušenost njegove uživaške miniature pustila na zvokovno ali produkcijsko precej suhih in za prepričljiv komercialni iztržek premalo obdelanih skeletih. A če pomislimo drugače. Sam Fender je šele na začetku. Je zagnan in se bo v prihodnjih nekaj sezonah zagotovo še zelo izuril. Songi That Sound, Play God in You’re Not The Only One, pa tudi drugi, kar kličejo po dodatku klavirske ali sintetizatorske barve, obogateni pihalni sekciji, nemara sem ter tja tudi po kaki prefinjeni godalni kadenci. A najbolj pomemben je Fenderjev 'drive' ali napoj, sila oziroma naklon, ki nas prepriča, da sta predanost in zavzetost že pred nami. Vzpenjajoči se skupini Catfish and the Bottlemen in Blossoms ter zasedba Inhaler poslušalce dramijo na podobno bipolaren način. Po eni strani jurišno, po drugi milo in ihteče. Kjer rokenrol sreča in omami milenijce. Sam Fender, pazi na svoj fender! Palec gor za tvoj prvi album. Všeč mi je, vsak dan bolj.

Ocena: 4