Ocena albuma po izboru Matjaža Ambrožiča, 4. del

INDIGO – Nikrmana 

Ops, tole je kul. Nežno in spevno. Fina in užitna zvočna koprena. Sila moderna sozvočja, ni kaj. Načeloma mi gredo etno songi na živce. Kar presenečen sem nad simpatijo, ki jo do Indiga razvijam ob poslušanju tega njihovega drugega albuma. Hm? Načeloma vedno drži obratno. Raje imam urbano in metropolitansko. Glasbo, ki nastaja na betonu, v jeklu-in-steklu.

Komadi, ki pojejo o čem bolj krepkem, o čem bolj kompleksnem, se mi zdijo precej bolj zanimivi. Kako rastejo bilke in kako potujejo oblaki in kako žubori potoček – saj je ok, a eterika, izvita iz valjanja po visoki travi - bolj ne, no. Pa vendar. Stopnja nasičenosti s sintetičnimi zvoki je na Nikrmani izjemno precizna in hkrati božansko okusna. Naslovna popevka ima celo poudarjen plesni napoj, ki ne vzbudi nujne reminescence na pogansko vrtenje okrog tabornega ognja, pač pa enako tudi na zavzet hod po gasu in že letimo po avtocesti. Ta nenehna dvojnost, ki jo poudarja alternacija ženskega in moškega vokala, vsebuje magnetizem, ki si zasluži le pohvalo.

Songi Kresnice, Leio, Hrasti in Ajdovska pa so hudi radiofonični pop nadstandardi, itak. Bravo, Indigo. Še!
Ocena: 4