Olivia Rodrigo sanjari v Versaillesu

Še vedno rosno mlada, komaj 23-letna ameriška popevkarska superzvezdnica vztraja pri svojem intrigantnem izrazu, čeravno je ta z novim hitom zvočno občutno bohotnejši. Najstniška kantavtorica je znana po nenavdni sestavi indie-pop songov, pri čemer ti vključujejo precej prvin gunge rocka, ki je bil glasbenici položen v zibko. Prav enako velja za pogosto nerimajoče verze, ki Olivii Rodrigo omogočajo pzelo neporedne, skoraj prozne primerjave in opise. Rodrigova v komadu Drop Dead omenja tudi svojega bivšega, ki naj bi pogosto prepeval Just Like Heaven, uspešnico angleške zasedbe The Cure. Nenavaden je tudi načeloma visokoproračunski video spot, ki je delno posnet kar s televizijsko in ne zgolj s filmsko opremo. Ob tem seveda drži, da pariška znamenitost Versailles za podobna snemanja ni ravno na voljo vsakomur. Najstniška vznesenost se tako podaljšuje, pri tem pa bo zanimivo spremljati uspešnostno krivuljo pevkinega prihajajočega albuma You Seem Pretty Sad For A Girl So in Love, ki bo junija nasledil komercialno mega uspešnega Guts (2023).

Če je kalifornijski lepotan ob svojem začetnem lestvičnem naletu izrabil bolj rokovsko spremljavo in bil zato neumudoma razglašen za novega Juliana Casablancasa, se stvari na začetku nastopaškega cikla, ki bo pozno jeseni sklenjen z drugi albumom zaznavno spreminjajo. Sombr se zdaj zateka k spoliranemu disco-pop zvoku, njegov izgled pa prav neverjetno spominja na manchesterskega rockerja Richarda Ashcrofta. Dinamika v okviru osvežene znamke Sombr malodane komična. Vsekakor pa velja, da tip poje vedno viške in bolj intezivno, pogojno res bolj in bolje. Sombr očitno čuti vse več lastnega potenciala, kar njegovi prepoznavnosti zagotovo prinaša le dobro.

Čez trinajst let se slišiva spet! Boards Of Canada je škotski eksperimentalni elektronični dvojec. Naveza torej nima nič niti s Kanado niti z deskami ali sk8i ali z upravljalskimi kolegiji. Ali pač. Nekaj mesecev sta ob preživela na zahodu kanade, kjer sta njuna očeta gradila športno dvorano. Mike Sandison in Marcus Eoin sta sicer zaprisežena ambientalnemu podzemlju, od koder jih je na začetku devetdesetih izbrskala slovita založba Warp ter ju v tistih pionirskih časih za tovrstno produkcijo vzpostavila kot najubolj senzibilna navigatorja po cinematični neskončnosti. Downtempo po ključu Boards Of Canada resda ni za vsakogar, a imata modela tudi nekaj uspešnic. Tape 05 se ne uklanja niti sturkturi, kaj šele kakšni bolj profranim vplivom. Minimalistična klasika ostajata prav taka.