YUMI ZOUMA - Present Tense
Sanjavi pop napevi novozelandskega kvarteta Yumi Zouma so res sproščujoči. Izrazno nežnost jim v prvi vrsti zagotavlja prikupen vokal Christie Simpson, ki pa ni edini vir poslušalskega udobja. Yumi Zouma se zdijo kot zasedba, ki je dopoldne kupila svoj instrumentarij in zaenkrat z njim rokuje plaho in skrajno previdno. Ta perseni dotik je na Present Tense konstanta. Le občasno Simpsonova še zlasti na prehodih v refrene izbere malo bolj zavzet modul. Zato v hitovski Where The Light Used To Lay vse bolj priljubljena zasedba nekajkrat močno spomni na kalifornijske sodobnice, to je na sestre oziroma na skupino Haim. A trenutka, ko bi se Yumi Zouma razvneli na primer po vzoru še enih svojih ameriških glasbenih sorodnikov, zadržano-kitarsko vodenega (tudi družinskega) pop benda Echosmith ne dočakamo. Malenkostno distorziran zaključek komada Razorblade se komaj opazi. Z opombo, da za Echosmith pogosto velja oznaka krščanski (indie) pop. Šele nadaljnje primerjave novo predstavljenega gradiva Yumi Zouma s prijaznimi in, ja, malenkost tudi pocukranimi optimističarkami – razširimo referenčno skupino še s Carly Rae Jepsen in Taylor Swift – končno zadenejo bistveni problem. To pa je songwriting ali veščina pisanja dobrih pesmi. Ta je v primeru Yumi Zouma prej povprečna; upoštevajoč vzporednice z Jepsenovo in Swiftovo pa sploh. Četrti album novozelandskih milenijcev poskočno švigne skozi ušesa, a globljega vtisa na žalost ne pusti. Izključni krivci za to so njihovi medlo zasnovani in zato pripovedno skromni songi.
Ocena: 2,5
