YUNGBLUD – Weird!
To je že drugi album mladega angleškega popevkarja, ki je raje rocker, še raje pa punker. Yungblud je z divjo, kričečo in melodično nič kaj domiselno songovsko zbirko vseeno na prvem mestu britanske lestvice. To potrjuje, da so časi histeričnemu popu, ki ima rockovsko osnovo, še vedno naklonjeni. Dejansko pa sta se z uspehom prav tega albuma zlila dva svetova. Eden je bil tisti emotivno potencirani rockovski ali pač izpovedna revščina nekoč priljubljenega ameriškega benda Evanesence, na primer, drugi pa ponesrečeno uglasbena puberteta od nekdaj preveč slavne Kanadčanke Avril Lavigne. Oba glasbena in še prej marketinška kanala sta služila dotoku tolažilnega eliksirja za publiko do 21 let oziroma populacijo, ki je danes besna na razredničarko, jutri na lastnega fotra itd. Ker je se je bazen teh odjemalcev v zadnjem desetletju predvsem na račun dviga priljubljenosti soul in hiphop glasbe močno skrčil, je bilo treba izumiti hibrid. Yungblud je tako kot njegov starejši in mogočnejši ameriški brat Machine Gun Kelly z navdušenjem prevzel vlogo – noben od njiju skorajda nima konkurence ali naravnih sovražnikov.
Je pa pod zavihkom tega, kar komercialno uspešno na tej strani Atlantika udejanja Yungblud, zanimivo, kaj v prihodnosti čaka naš najbolj proslavljen bend, ki ima tudi z občutljivim (in vedno prepričljivo naličenim) vitezom iz Yorkshira vendarle veliko skupnega. Ali bo Siddharta ponovno ali pa še bolj kot kadar koli prej podivjala ali pa bo nedolžno izštekano izdihnila. To je zdaj vprašanje, ki kmalu še to (vprašanje) ne bo več.
Pogojno dobri komadi Yungbluda ali cicibana iz voda ljubkovalno imenovanega Prodigy so: Mars, Love Song in Cotton Candy. Ostalo pa je res ubogo.
Ocena: 2
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.