Otožen solo nastop kitarista Radiohead

Z otvoritveno témo se Ed O'Brien predstavi kot vdan, a zelo plah, bolj šepetu kot vznesenemu petju predan Radioheadovec. Melodično skromnost, ki jo je angleški kitarist in skladatelj naslovil Incantations, zaključi gradacija, ki je povsem značilna za njegov proslavljeni matični bend. V sklepnih dveh minutah sicer skoraj osem minut trajajoče kompozicije sanjavo zveneč ženski spremljevalni zborček nadomesti bobnar, a tudi ta prej kot za rockovski pregib poskrbi za prijetno cinematičnost. Stvari se na drugem solističnem albumu ustanovnega člana progresivne angleške indie-rock postave, najbrž najbolj plodne in komercialno uspešne iz svojega slogovnega kvarta, torej Radiohead, nato povsem podredijo filmskemu tipu navdiha. Zanimiva izjema sta dve skladbi. Na zvokih, pridelanih z elektronskimi pomagali, se levitacijsko spreobrača eksperimentalna Teachers, ki začetno ponudi, spet, mirnejšo radioheadovsko strukturo, zelo kmalu pa helijevsko pogumno odleti proti ratobornemu, a po naravi docela abstraktnemu kitarskemu solu. O'Brien priznava, da je kot instrumentalist, se pravi v muzikaličnem smislu, podobno kot je to primer pri The Edgeu iz ikonskih U2, zelo omejen, zato niti ne čudi, da album Blue Morpho razen prvostopenjsko/začetno poslušalske privlačnosti ali maestralne ambientalnosti ne zmore ponuditi. Toda. Lepo presenečenje nas čaka v zadnjem prekatu celote. Komad Obrigado vključuje O'Brienov vokal, pa tudi aranžmajsko je najbolj smiselno in pripovedno ambiciozno urejen od vseh v okviru projekta Blue Morpho. Skladba se, zanimivo, naslanja na vzorček, pobran iz izbranke, najdene v vrsti songov lani preminule brazilske pop in bossa-nova legende Sergia Mendesa, temu pa je bistro dodana figura, ki bi bila lahko tudi del kakega muzikala Andrewja Lloyda Webbra. Devetminutni kos pa ima vseeno najbolj čvrsto korenino v sistemu Voyager, to pa je genialen in do sedaj edini solo album Paula Epwortha (iz leta 2020), enega najbolj uveljavljenih angleških pop in indie-rock producentov (Adele, Mumford And Sons, London Grammar itd.), brez vložka katerega bi Blue Morpho najbrž težko dobil pozitivno oceno.