'Pa recite, da to ni najlepši kraj na svetu?'

Empire of the Sun sta leta 2007 ustanovila Luke Steele iz alternativne rock zasedbe The Sleepy Jackson ter Nick Littlemore, iz elektronske plesne zasedbe Pnau. Osemnajsto leto delovanja, štirje albumi, zadnjega, lanskega Ask That God, sta izdala po skoraj osemletnem diskografskem premoru. A prav na njem je pesem Changes, ki pa pravzaprav ni (pre)huda sprememba od tistega, česar smo pri zasedbi že dokaj navajeni, saj je dvojec osvežil svoj glasbeni izraz in pritegnil tudi mlajše generacije poslušalcev.

O tem pričajo tudi mesece vnaprej razprodane Križanke, kar jasno kaže, kakšno veličino predstavlja avstralski dvojec tudi mlajšim generacijam glasbenih navdušencev. Zvočne pokrajine, ki sta jih razgrnila na sredin večer v poletnem avditoriju Križank, so tako zbrano množico ponesle skozi njuno ušesom prijetno diskografijo, od novejših pesmi Changes, Cherry Blossom, Music on the Radio, pa do starejših favoritov kot so Walking on a Dream, We are the People ter (seveda) Alive. Če vam je ob Walking on a Dream na misel prišla tudi pesem Walking on a Chance, kratkotrajne slovensko-hrvaške zasedbe Zebra Dots, izpred dobrega desetletja, se prav tako niste zmotili.

Napovedanih deset čez enaindvajseto uro se je uresničilo čez nekaj minut, ko je utihnila glasba in so se ugasnile luči, okoli 3400 "našpičenih" duš pa je vzrojilo v ušesom predirajoče navdušenje, ko so na oder stopili Luke, Nick, dodatna člana njune zasedbe, basist in klaviaturist ter eksotični plesalki. Ti sta na začetku prišli na oder ter prinesli vsaka svoje bonsai drevo, oči pa so se lahko razgledale po razkošnem odru, v več nivojih, LED ekranu v ozadju, svetlečih napihnjenih skulpturah na obeh straneh odra ter posebnem "odrčku" za frontmana, ki je imel kot nekakšen svoj "otoček", obdan s črnimi skalami.

Hitro je postalo jasno, da skupina ne izvaja zgolj glasbe, temveč ustvarja fantazijski svet, njihove odrske obleke pa delujejo kot liki v tem vesolju. Dovršeni kostumi, naglavna pokrivala in znanstvenofantastični oklepi so vizualne predstavitve njihovih alter egov. Frontman se pogosto predstavlja kot kozmični cesar, šaman ali bojevnik. To mitsko persono so globoko navdihnili filmi, kot so Sveta gora Alejandra Jodorowskega, japonsko kabuki gledališče, azteška kultura in glamur 80. let, na čelu z Bowiejevim alter egom, Ziggyjem Stardustom.

Kostumi, ki so se iz pesmi v pesem menjavali, tako vključujejo elemente azteških in majevskih oblikovalskih motivov, vzhodnjaškega misticizma, sodobnega pop nadrealizma ter digitalno-kozmične estetike. Za Empire of the Sun moda pač ni dodatek, temveč portal oz. most med glasbo, mitologijo in pomenom, zaradi česar njihovi nastopi dobivajo pridih svetih obredov ali znanstvenofantastičnih sanj. "Pa recite, da to ni najlepši kraj na svetu?" je pevec med koncertom praktično parafraziral ljubljanskega župana in kajpak požel navdušenje. Medtem ko so nekateri "džuskali" že od prve pesmi naprej, pa so se varnostniki borili z nekaj mladoletnicami, ki so priplezale na sam vrh obzidja Križank, da bi ujele vsaj nekaj trenutkov ali minut razprodanega koncerta, a sta bila njihov pogum in sreča bolj kratkotrajnega diha, saj so jih varnostniki takoj napodili, da naj sestopijo.

Zasedba je tako poleg svojega značilnega plesno-elektronskega zvoka ponudila veliko "očesnih bonbončkov", tako v smislu kostumov, kot celotnega vizualnega aspekta, ki tudi po skoraj dveh desetletjih ostaja relevantna in (očitno tudi) popularna. Do potankosti izpopolnjena elektropop senzacija je v Križankah prepričala staro in mlado, saj je večina vidno uživala in sproščeno plesala. Navdušile so tako 3D animacije kot plesalki, ki sta se praktično preoblekli za vsako pesem, od japonsko, beneško navdahnjenih mask, pa vse do razkošnih zlatih oblek z luno in soncem, s šesterico gigantskih oči, v nekem trenutku pa sta bili tudi v vlogi velikanskih črnih ptic, v črnem kombinezonu z belim skeletom na torzih. Luke je po himničnem megahitu We are the People poskušal animirati množico v slogu Freddieja Mercuryja, a je bil, roko na srce, njegov vzornik precej bolj uspešen in tudi prepričljiv.

"Čudoviti ljudje, hvala vam iz srca, pazite eden na drugega, ljubite se in pazite na ta planet. Dokler ne najdemo novega. Do naslednjič, se vidimo kmalu," je za zaključek povedal Steele, ki je pred tem, v dodatku, postregel s kitarsko solažo, dokler ni bele kitare na koncu razbil na koščke v slogu Jimija Hendrixa ali Petea Townshenda iz The Who. Sledila je še zaključna himna Alive, s katero so na glas prepevali tudi navzoči v Križankah: "ljubim vsako minuto, ker me osrečuješ, da se počutim tako živo, živo." Po devetdesetih minutah glasbeno-plesnega uživanja se večini zagotovo ni bilo težko strinjati ...