Pero Lovšin: Kar drži svet pokonci, je ljubezen

27. junij letos je bil datum, ko je Pero Lovšin obrnil častitljivih 70 let, tokratni koncert v Cankarjevem domu pa je poimenoval Za 100 let naprej, kot je naslov tudi njegovega najnovejšega albuma, ki ga je nedavno izdal, produciral pa mu ga je Sergej Pobegajlo (Bombe, Billysi, C4, Gora), ki je bil proti koncu koncerta tudi edini gost večera. Večer se je pričel akademskih petnajst čez 20. uro, ko smo lahko zaslišali instrumentalni Marš za mir, sicer sklepno vižo na novi plošči.

Nastop je pričel s pesmijo Trije grozdeki (z albuma Območje medveda) in Novi cvet (s plošče Hudičev sod), obe v akustični različici, enako tudi Tečaj romantike. Sledila je Taka taka, pesmi pa so se počasi prelivale k bolj poznanim in ponarodelim. "Nocoj sta z mano tudi moja smučarska idola Marko Kavčič in Bojan Križaj, dajmo en aplavz zanju!" je med pesmimi povedal Pero, ki je že od nekdaj velik športni navdušenec in smučar. Ozadje odra je tokrat krasila "zastava enotnosti", sestavljena iz različnih svetovnih zastav, o njenem pomenu pa nam je razložil po koncertu.

Njegova spremljevalna zasedba Španski borci je bila tokrat v največji, 7-članski, zasedbi doslej, skupaj s pevko Maja Predatoria vred. Lovšin, ki je bil tokrat posebej dobro razpoložen, je nato po vrsti nanizal Dan odprtih vrat, Ni mi dost, Ti lahko ter, seveda, (mi trije smo) Najboljši par. Potem se je spomnil svoje prve samostojne plošče s pesmijo Julita ter Hiša nasprot sonca. Dokler se ni dotaknil tudi (nekdaj odličnih) Sokolov, ter pesmi Marija pomagaj, Ko so češne cvetele ter Drugi svet. "Drugi svet posvečam Juretu Šterku, skupaj sva plula po Karibih in jih raziskovala, takrat nismo pili mojita, bil pa je dober beli rum, s katerim si lahko prišel v drugi svet," je pesem napovedal Pero.

Totalna revolucija je tokrat izpadla predrugačeno, saj je Perota (namenoma?) zaneslo v "plemenske krike", ki si jih je izmenjavala s Predatorio, kar je na koncu izpadlo dokaj simpatično, posebej zanimivi pa sta bili izvedbi Umazanih iger ter Adijo, Ljubljana, ki smo ju tokrat lahko slišali v odličnih, nekoliko bolj ležernih, reggae izvedbah. "Umazani časi, čudne igre, ostajam v rokenrolu, v Slovanu, na Kodeljevem," je pomodroval pevec.

Koncert se je približeval vrhuncu, ko so padle pesmi Najboljš je bit zadet, Ukradeni spomini ter najnovejša Za 100 let naprej, ko se je na basu pridružil Pobegajlo. Za povrhu pa še Sam en majhen poljub ter Briga me. Za samo češnjo na torti pa še Moja mama je strela. "V šolah se dogaja marsikaj, uprimo se slabim rečem, vseen se pa probajmo čimbolš imet. Jaz sem samo dobri profesor," je skladbo napovedal Lovšin.

 Za konec je sicer imel več možnosti, s čim bi lahko zaključil dveurni sprehod po svoji karieri, a se je odločil, da je najbolj primerna pesem Čist nor, ki je dejansko najbolj vžgala in poskrbela za bombastičen zaključek, ko je marsikdo težko ostal na svojem sedežu. Bandierra Rossa, Greva punca v južne kraje, Angel iz nekje vmes, Lublana je bulana in Osmi dan pa so tako tokrat ostale na "suhem". Lovšin nikoli ni bil zgolj pevec, četudi so njegovo petje mnogi kritizirali, nedvomno pa je "poet ulice, vizionar, ikona upora in mojster slovenskega rokenrola, na odru neulovljiv, enkrat pankersko neposreden, drugič lirično zaljubljen, vedno pa iskren in poln energije".

"V bistvu se mi je ves čas zdelo, da ne smem delati koncerta za sedeče občinstvo. Sprva mi je bilo malce čudno, gre pač za Cankarjev dom, nekako se bolje počutim v dvoranah, kjer ljudje lahko norijo. A za spremembo je bilo v redu, na tej turneji bo še trideset koncertov, prišla je publika, ki hodi na koncerte v kulturni hram in je morda sodelovala še bolj kot kakšni ljudje, ki pridejo na kako manjšo fešto. Vsekakor se je izplačalo delati ta koncert, ki je bil zagotovo drugačen. Prikazal sem svoj glasbo, ki je večdimezionalna, tako z akustiko, tudi nežnejše pesmi, smo se pa kar namučili s samim zvokom, da smo ga uskladili, da potem, ko smo užgali z udarnejšimi skladbami, ljudi ni odpihnilo. Lahko bi igrali petkrat glasneje, a nismo, Umazane igre so tako izpadle super v reggae izvedbi, ker sem tako čutil, da je prav. Z zastavami na odru pa smo želeli pokazati, da svet, ki je že tako poln nasprotij, lahko funkcionira tudi skupi, kot skupnost. Trenutno me ne zanima, kaj bo čez sto let, sicer se to nihče ne vpraša, kaj bo čez sto let, tako tudi živimo, smo trenutna bitja, brez zavedanja o prihodnosti. V naslovni pesmi pa poskušam povedati, kar se meni zdi, da je tisto, kar drži svet pokonci. In to je ljubezen," nam je po nastopu zadovoljno razložil Pero.