Pevec skupine Måneskin bi kot solist lahko ponudil več

Damiano David - Funny Little Fears

Ko približno znosen novodoben rock bend postane evrovizijska senzacija, se odpre prva problemska faza. Drži, narcisizem je znova in, a ko ta zasveti na – v zadnjih dveh desetletjih – docela infantilnem pancelinskem mednacionalnem Veselem toboganu, novodobna rockovska znosnost nenadoma postane skarjno vprašljiva. Månaskin so svoj moment medijsko virtuozno ohranili in ga le v nekaj letih razpotegnili do osupljivega uspeh in slave. Problemska faza dve se utrne kot proti utež prvi, dejansko pa gre za debitantski solistični album karizmatičnega pevca slavnih Italijanov. Namesto, da bi Damiano David še bolj navdušeno zavil v levo, ga katapultura v desno, v ultra desno varnostno cono. Album Funny Little Fears je kratkomalo uvodoma, tj. v prvih šestih songih, obupen. Šele komad Tango, ki ni nič drugega kot ponižna prošnja občinstvu, "ali se vam smem prepustiti, da me nemudoma zamenjate za Robbieja Williamsa," vibracijo kompleta potisne med nekakšne pseudo evergreene. Poprej značajsko povsem izgubljeni David v drugem delu albuma vendarle pridobi nekaj miloščine v smislu, no, saj zna lepotan pa vsaj nekaj zapeti. Načeloma smo s pričujoči delom pridobili edino par songov za tisto radijsko klasiko med voščili našim dragim mama, vštric katerim gre še nedeljska goveja župa. Največje razočaranje ni stalna kot-zborovska naracija, ki je klasična krščansko-popevkarska nuja, niti ni zvočna produkcija albuma. Razočaranje so skladbe, ki so zložene tako zelo lenobno in na-prvo-žogo, da boli v ušesih. Njih aranžmaji, ja, urejenost aranžmajev pa ignorira vsakršno domišlijo in dober okus, tako manjko drznosti sploh ni treba omenjati. Imejte pri sebi vrečko.

Ocena: 1,5