Po dolgoletni pavzi se v krasnem klasičnem fazonu vračajo Kings Of Leon

1. KINGS OF LEON - The Bandit

Trinajst let je že od kariernega vrhunca Kings Of Leon, rock benda iz Nashvilla, ki je v tistem času že pošteno nasledil U2, a tega dejstva nihče, skupaj s kvartetom bratov in bratrancev Followill, ni upal priznati. Kings Of Leon so se v novo desetletje pognali z docela značilnim, pošteno kitarskim in obenem ravno prav sanjavim singlom. Pogrešali smo jih vse od leta 2016, pri čemer so vsi njihovi zadnji štirje albumi predstavljali edinstvena rockovska oporišča. Silhueta pevca Caleba, vsaj zdi se tako, v širino, tj. na volumnu, v času pavziranja kaj dosti ni pridobila, je pa zelo dobrodošlo, da je njegov glas izgubil nekaj piskajoče ostrine, zaradi katere so tudi strpne rockovske navijače včasih zabolela ušesa. Bandit je Kings of Leon vrnil med žive - in to je pozitivno znamenje.

Ocena: 3,5

2. AMAYA - Goodbye

Tudi če preskočimo vse simbolizme, ki jih naša najbolj spretna pop in R&B avtorica in še posebej interpretka, izpoveduje v superbaladni Goodbye, je treba priznati, da gre za zelo dober singlični kos. Kompozicijski ustroj je brezhiben, doslednost pri skrbi, da Goodbye pritegne po vsej svoji dolžini, pa Maja Keuc uprizori z zanjo značilnim čutnim in iskrenim vokalnim nastopom, ki je tokrat še malo bolj poudarjeno tudi vilinski. Ves čas imam občutek, da je ta song namensko ustvarjen za to, da se ga vrti v neskončnih ponovitvah in torej posluša kot samostojno enoto, ne pa kot del, na primer, radijskega programa. Če je do sedaj to funkcijo imela uspešnica Butterfly Londončanke Cleo Sol, je Majin zadnji met njena krasna nova alternacija.

Ocena: 4,5

3. JULS FT. TAY LWAR & P-RALLEL - 1985

Izvorno je Juls ustvarjalec lahkozvenečega afropopa, saj je njegov opus nenazadnje povezan tudi s prvakom tega žanra, ta čas najbolj priljubljenim afriškim popevkarjam, to je Burna Boy. Ni skrivnost, da muzik, ki je po rodu Ganec, bolj kot afrobeat, dancehall in reggae ritmike prevzema stabilen house tempo. Njegov čisto svež singel ocenjujem kot najboljši med vsemi, ki ga je v Londonu delujoči producent in DJ kadarkoli ustvaril. Komad 1985 je sijano prevzel kitarsko fraziranje, tako značilno za mladi val angleških soularjev in neosoularjev, med katerimi izpostavim Toma Mischa in Joeja Heartza. Medtem ko je Julsov beat zanimiva nadgradnja tega, kar počne njegov kanadski kolega Kaytranada. Fantastično lahák, a eterično lepo nasičen pop.

 Ocena: 4

4. VUKI VUK - Pa se zamislm

Z vsakim njegovim novim komadom smo bližje zavedanju, da se je treba zamisliti še bolj resno. A mlada trnovska raperska moč Vuki Vuk šele zdaj nazorno predstavi razlog za temačnost, ki ga obhaja praktično v vsaki kitici. Če je lani strašil z refleksijo, ki je vključevala tudi ultimativno žrtev ali samokaznovanje, je v tem novem songu povsem odkrit. Toda tlaka, ki jo je pesniški duši hripavega glasu namenila usoda, je za zdaj še povsem kultiviran vir navdiha. Močno verjamem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, ob tem, da bo vrli raper nekaj notranje tesnobe zmogel prevesti tudi v opise česa drugega in ne samo svojega obupa; pa čeprav tudi tisto eksterierno ne bo nujno radostno in veselo. Nekaj žlahtne esence v interpretaciji takoj povežem z glasovno spretnostjo Paja ali pa Klemna Klemna. Če boste poslušali pozorno, se boste zavedli. Zapomnite si ime – Vuki Vuk!

Ocena: 4