Po treningu tudi Dui Lipi prija baladna sprostitev

1. DUA LIPA – Physical

Težko bi se reklo, da je intenziven ritem, ki podpira novo uspešnico britansko-kosovse pop superzvezde, naporen. Ker je ta navdahnjen z zvokom primitivnih ritem mašin, ki so se oglašale že v osemdesetih prejšnjega veka, celotno vzdušje srečno zastane še pred robom nesprejemljivosti. Melodija je tista, ki razočara najbolj, saj je neizrazita in kot da spodvita med manj pomembnosti. Tudi zato refrenski vrhunec izpade občutno bolj napadalno, kot bi sicer. Ko goreč dramatični vrh mine in se tudi v glasu Due Lipe zazna, da Physical le poje in ob tem ne zganja histerije, smo poslušalci spet pomirjeni. Vendarle pa je glavni motiv pesmi koketirati z močjo, fizičnim naporom oziroma s telovadnimi prizadevanji. Vsaka generacija v mladosti dočaka eno podobno tej. Leta 1985 je, na primer, na lestvicah in tudi na soundtracku za filmski hit Footloose prevladovala tista Holding Out for a Hero, ki jo je pela Valižanka Bonnie Tyler. Za sproti, še zlasti za v fitnes.

Ocena: 3

2. BILLIE EILISH – No Time To Die

Eilisheva je pred tedni prejela vse štiri glavne grammyje, to je priznanja v štirih najbolj zahtevnih kategorijah, s katerimi se meri odličnost popularnih glasbenih del. Vse to na račun vsebine njenega prvega albuma When We All Fall Asleep, Where Do We Go (2019).

Zdaj že poje song, ki bo predvajan pod zaključno ali odjavno špico najnovejšega iz serije filmov o tajnem agentu Jamesu Bondu. Načeloma je tako, da je vabilo ustvarjalcev filmskih Bondov v življenju glasbenika karierni premik, ki mu ni para. Eilisheva jih ima še kar naprej komaj osemnajst. Madonna, Paul McCartney, Adele in Sam Smith so omenjeno vabilo prejeli kot precej starejši.

Baladna trpkost od prvega takta dalje je logična. Slavna glasbenica z izvedbenim ravnotežjem nima nikakršnih težav. Še več. V skladbo vpihne vse šepetalske in rahlo-hropeče prvine. Toda nadaljevanje in dramaturški vzpon No Time To Die je vseeno malce razočarajoče. Kot da se klišejskemu bobnenju pavk in godalnemu krešendu niso mogli izogniti. Aha. Pa saj bo tudi James znova v smokingu. Očitno bo ta tip elegance za vedno zimzelen. Klasična bodoča klasika. Štiri minute kljub počasnemu tempu presenetljivo hitro minejo, kajne? Kar zadovoljen.

Ocena: 4

3. DŽEZZVA ft. LINA RAHNE – Preplet

Džezzva so čudovit prekmurski jazzovski kolektiv. Njihova stilistika je skrajno prijetna in prijazna, saj poslušalcu namenja občutek miru in domačnosti. Pred slabe pol stoletja je glasbeno prizorišče s podobno zvočno termiko zalagala slovita bavarska založniška hiša ECM. Takemu načinu jazzovske igre pogosto rečemo kar nordijski ali skandinavski jazz. Džezzvo je morda najbolj intimen utrinek z njihovega drugega albuma Sintur, ki je izšel pred dobrim letom, na novo obudila. Zanjo so posneli tudi videospot. Pričujočo skladbo, oh, lepo-lepo vokalno podpre gostja Lina Rahne, pri čemer so odpeti verzi delo prezgodaj preminulega literata Milana Vincetiča. Pesnik med drugim dodaja tudi, "ker smo pod razno za poljub". Če se je komu zalomilo in se včeraj/predvčerajšnjim tudi pod razno ni spomnil, da bi bilo šik ljubljeno osebo raznežiti oziroma razvedriti, mu Džezzva namenja zadnji možen izhod iz zagate. Čarobno.

Ocena: 4,5

4. SAM SMITH – To Die For

Že nekaj sezon najboljši angleški pop solist je tudi balader. Seveda. Smithov veličasten glasovni razpon mu v počasni dinamiki nemara služi še najbolj. Prijazna sinkopa v kiticah njegovo svežo songovsko izdajo naprej potiska zelo lahkotno. Kot se utrne refren, To Die For postane zelo revijalna, še vedno pa ne pretirano dominantna ali kaj posebej poblaznjeno veličastna. Skromno in učinkovito je načrt, ki se ga Smith drži tokrat. Stargate, to je norveški produkcijski trio, ki je zvočno oblikoval napev, je veliko bolj znan po udarnih ali power-popevkah. Tale pa se zdi, kot da je bila pridelana v povsem blaženem stanju. Da samotarjem ne bo več tako zelo težko. Slednje poudari tudi drobec nagovora Jaka Gyllenhaala, ki je izposojen iz znanega filma Donnie Darko (2001).

Ocena: 3,5