Pogrešani neo-soular Jamie Woon priznal vse

S kriptičnim naslovom tretjega albuma londonski neo-soul trubadur kar sam opominja, da smo njegov skrajno ponotranjen, senzibilen in liričen način opevanja skritih emocij pogrešali kar desetletje. Jamie Woon je leta 2015 izdal drugi zaporedni album Making Time ter si z njim prislužil nemalo pohval in tudi nominacijo za prestižno nagrado Mercury. Tekstura Woonovih sproščujoči sognov ostaja delno eksperimentalna, a še naprej ves čas močno navezana na elektronski zvočni drobir. Medtem ko je skladenjska gradnja, in to je za Jamie woona tako značilno, prej konvencionalna, torej ni fluidna. Sploh če jo primerjamo s konceptom, ki ga je razvil James Blake, prav tako Londončan, ki je v minulih desetih letih kot da pogrešal še več zdrave konkurence.

Ob omembi Sohna, še enega zanimivega avtorja in pevca s podobno izrazno termiko, se zdi Blakeov izjemen uspeh in preboj tudi na ameriški glasbeni trg, malodane kot nezaslužen. Mimogrede, na Dunaju delujoči Sonh je namesto bolj prešernega neo-soul popa pravkar predstavil povsem ambientalen album. Medtem ko James Blake kreativno miruje, se je Jamie Woon podvizal z zelo sočnim paketom desetih pretežno počasnejših komadov, ki pa zaradi aranžmajskega bogatstva nikoli ne izzvenijo ritmično upočasnjeni. Odlično zgrajene vokalne pasaže slišne na novi stvaritvi sina škotske folk pevke Mae McKenna so tisti element, zaradi katerega delo 3, 10, Why, When posebej priporočam za čas, ki ga želimo uporabiti za izklapljanje iz delovnega tempa; se pravi za čas pred bolj zavzeto meditacijo. Privlačne fraze izvedene s sintetičnim instrumentarijem skoraj v vsakem drugem odseku Woonovega albuma dopolnijo še sorodne godalne partiture. Drugače bi se lahko reklo, da Jamiw Woon nadaljuje s post-Sade soul produkcijsko taktiko, ki nikoli ne bo iz mode. Najboljši tris svežih Woonovih songov se deli na naslove Piece of Mind, Velvet Rope in Place N Time.