'Pol leta dela za uro in pol nepozabnega viharja'

"Super sem. Utrujen, ampak poln energije. Pred poletjem se je vse skupaj začelo s klicem, v katerem so mi predstavili projekt Red Bull Symphonic in mi predlagali ta koncept združevanja glasbenih svetov. Takoj sem rekel ja. Potem smo se morali odločiti, kaj bomo sploh izvedli. Prvi nabor približno 50 skladb smo skrčili na 10 in smo se lotili predelovanja, pa nadgradnja vsega skupaj z orkestrom. Potem smo bili pa kar naenkrat tukaj, v Križankah. Pol leta dela za uro in pol tega nepozabnega viharja. Ne slovim kot čustven človek, ampak tole danes je bilo pa res nekaj drugačnega, nekaj posebnega, zelo so me prevzela čustva," je misli takoj po nepozabnem nastopu strnil Umek.

Svoj opus (Hablando, Pravim Haos, Carbon Occasions, Vibrancy in druge) ter izbor klasik, ki bi ga lahko opisali kot popotovanje čez skoraj pol stoletja zgodovine elektronske plesne glasbe - od Jeana Michela Jarra (Oxygene), Derricka Maya (Strings of Life) in Underground Resistance (Knights of Jaguar) do Chicane (Saltwater), Thrillseekers (Synesthesia) in Energy 52 (Café del Mar), je spletel ob pomoči Simfoničnega orkestra Cantabile.

Vodja in dirigent Marjan Grdadolnik je po koncertu povedal: "Pulz je še vedno visok, na odru so bili občutki fantastični, člani orkestra so zelo uživali, res smo se dobro povezali kot eno z Umekom, ko sem se obrnil proti občinstvu, pa je bil odziv iz dvorane fantastičen. Največji izziv tega projekta je bilo ravno združevanje elektronske glasbe in nas, živih glasbenikov. A ta mladina, ta naš izjemno talentiran orkester, je vse izvedel odlično. Moj vrhunec koncerta je bil 'Ni panike', v katerem smo se zlili Masayah, orkester, didžej in naš violinist Abel."

Prav Abel Modic pa je bil glavni snovalec priredb za orkester: "Noro, res! Kakšna publika, kakšno vzdušje! Potrebnega je bilo veliko dela, energije in časa, priprava načrta, sodelovanje z Umekom, dogovarjanje, iskanje terminov za vaje. Bližje kot je bil koncert, večja so bila pričakovanja, več je bilo adrenalina. Zdaj, ko je vse mimo, pa lahko rečem le, da je bilo nepozabno. Tudi sam produciram elektronsko glasbo, tako da mi ta svet ni tuj, z Umekom sva se super ujela, našla nekaj skupnih točk, ideje so kar letele iz naju."

Glasbeno popotovanje, ki ga je odprla uvertura v Bizetovo Carmen, se je lepo stopnjevalo, v Habaneri se je orkestru na odru pridružila Raiven, z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi in Umekovim prihodom na oder pa je zgodba dobila tudi elektronsko dušo. Raiven se je kasneje na oder vrnila še v Umekovem remiksu Losing My Religion (R.E.M.), Gaja Prestor s house klasiko Touch Me (Rui Da Silva), eden od vrhuncev pa je bil tudi nastop Masayah z Ni panike v tehno verziji z orkestrom. Pravi 'cukrček' za prekaljene rejverje pa je bila tudi živa izvedba klasike Posing As Me z Mino Špiler.