Poleti 2025 smo vsi vzljubili Kani

Rojstni dan ni njen prvi, seveda ni. Pop in soul pevka Kani je že pripravila album, a to se je zgodilo že nekaj tovrstnih praznovanj prej. Zato velja ta Rojstni dan drzne in odkrtio nagajive traperke, torej zdaj tudi raperke Kani, za njen prvi hit, prebojni hit. Domača trap in širša bratovščina in sestriščina žari od veselja in ponosa. Saj smo manj sanjavo Sheby in sodobnemu hiphop toku še bolj predano Ženo ter občutno manj besno Fraw Blanko, močno močno pogrešali. Junior kot producent se je potrudil. Še posebej šik je okusno-bombastičen uvod. Na poseben način spomni na hiteče odvijanje rdeče preproge in stopnjevanje velikega pričakovanja - nato pa: legitimno najdaljši nohti, nabrušen jezik, dovolj melodičnih ponikov in ponorov, omamni beat - štartni strel za party je sporžen! Vse najboljše, Kani.

Orange Blood, kakor je Dev Hynes najbolj znan, se je pri 22.naveličal rodnega Londona. Albumski prvenec je producent in pevec, navadno zelo eklektičnega, progresivnega ali indie-popa s permanentnim soularskim predznakom, že ustvaril v novem, newyorškem domu. Hynes na glasbenem prizorišču ni stalnica, toda trendi, ki jih takole vešče, kot potrjuje primer komada The Field, splete vsakih nekaj let, vedno pristanejo med peščico najbolj lucidnih glasbenih del tekoče sezone. In nenaključno bistrih tako v idejnem kot tudi izvedbenem smislu. Kje je najprej našel bas in z lokom, ga nadomestil z mandolino, to pa kasneje prelepil z rafiniranim drum'n'bass(k)om. In vokali, ah. Hynesovi nasneti vokali čvrsti, a tako zelo nežni. Igrivi Blood Orange ostaja freš.

Vsi guglamo, kdaj nas je zapustila Amy Winehouse! Najprej na vrsto pride nekolikanj žalosten sentiment. Bilo je 2011. Ampak. Recimo si, da ni frke. Suzanne je sijajno sestavljen in zelo nantančno oblikovan R&B posnetek, izveden po klasičnem kroju, reklo bi se lahko tudi, po babičinemu receptu. Britansko-ameriški super-producent stroko obvlada že dvajset in več let, medtem ko tudi londonska soularka Raye ni novinka. Vso njeno glasbeno pot, ki jo je pred desetletjem za kar nekaj časa nerodno zatrl žlehtnobni založnik (a se je nato travme rešila ter zaživela na novo), smo vedeli, da bo Raye doskočila tudi na Amyine tire. Zdaj končno je. Glasovna modula obeh pevka sta peresno lahko primerljiva. Sivolase mevže različna dejstva še pomnimo, medtem ko mladina itak ne ve, da je neka Winehouse sploh kdaj bila; še Assangea, mimogrede, ne poznajo. Assange z glasbno sicer nima veze. Zato velja poudarjeno opozoriti še na Ronsonove minule mega-hite: (Uptown Funk, z Brunom Marsem, 2014), Nothing Breaks Like A Heart, z Miley Cyrus, 2018) ter na Valerie z Amy Winehouse (2007). Slednjega sicer na prvnecu Winehouseove, ki ga je izvedel Ronson, ni. Ter še na Ooh Wee, čisto prvi Ronsonov zadetek v polno, še iz časov, ko je bil glasbenik samo hiphopar.

Dobre pol leta po zelo uspešni house paradi I Only Smoke When I Drink, priljubljeni britanski producent house godbe, na plesišče žene z novo himno. Žene ravno ne, najprej vabi, gotovo. A z ozirom na Niminov slog, ki vse bolj postaja podaljšek velikopotezne prakse Škota Calvina Harrisa, ni težko ugotoviti, kaj nam je dejansko ponujeno. Na veselje mešanja skalibrirane house metrike s hiphopom bo Nimino sčasoma očitno pozabil. UK garage, kar bi bil lahko producentov alternativni slogovni odvod, pa bi ga bržčas prehitro zavedel v sfero, ki še vedno utripa v ritmih skrojenih v studiu dueta Disclosure. No, pa saj Niminova frekvenca izdajanja sladkih super-hitov zaenkrat še ostaja zmerna.