Poletna poslušalnica, 9. del

CAMILA CABELLO – Shameless

Lanski prvi album Camile Cabello sem ocenil z odliko. Ravno prav nedolžen in obenem bogat s stilskimi variacijami se mi zdi še danes. In kot navadno, se je zgodilo spet. Katapultni uspeh ljubke Kubanke je njenega osebnega financ ministra spravil v stadij poblaznjene pogoltnosti in tale Shameless je rezultanta prav te. Namesto, da bi Camilo ohranili v malce zbeganem zanosu – spomnite se kakega prizora iz komedij z neponovljivo Penelope Cruz – so nekdanjo članico dekliške postave Fifth Harmony posadili v histerično pospešen gliser, iz katerega je pred desetletjem kot navita vreščala Kolumbijka Shakira. Delno mi ugajajo mehko traperski deli kitic, ki jih v spotu po prvem refrenu podprejo v rdečem plešoče, recimo kar pomnožene Camile. Sicer je tudi ta video scenaristični bogpomagaj. Kakšna zmeda! Ali pač. Ceneni briketi za pubertetnike nosijo največ cekinov. Točno to. Držimo pesti, da bo prihajajoči pevkin album Romance uspel prevzeti ali ohraniti nekaj dobrega okusa z njenega prejšnjega. Zaenkrat pa. Camila, tale komad pa imej kar zase. Ne kupim, ne.

Ocena: 2

YOUNG T & BUGSEY ft. AITCH – Strike A Pose

Strike A Pose je še vedno vroča roba. V Angliji to poletje ni bilo DJ-liste, ki ga ne bi vključevala. Bistvo songa je v super zmehčanem afro-, če ne še prej balkansko-turškem beatu, ki praska nekje v ozadju. A da je mera polna in še sladka za povrh, je čezenj speljana še fino jebiveterska melodija. Pod njo pa premišljeno vijuga zadržano basovsko brnenje. Komad zveni sofisticirano in seksi, da te spodnese. Young T in Bugsey niti nista več samo mulca iz Nottinghama, medtem ko Aitch izhaja iz Manchestra. Ta pa jih res še nima 20, a iz njegovega pogleda zlahka razberemo, da gre za navihanca prve kategorije. Aitch je zaprisežen navijač Uniteda, mimogrede. Eh! Kot tisti manchmellowsi, ki bi jih človek kar žrl in žrl. Ugodje.

Ocena: 4

LOUIS TOMLINSON – Kill My Mind

So bili in so šli – bilo je kar nekaj sezon, ki se jih pri zavesti ni dalo zdržati brez One Direction. Rekordno popularen angleški boybend uradno menda še ni šel v franže, se je pa petroček, kasneje četvorček, lepih’n’mladih raztepel po svetu. Glede na sorazmerno dobro muziko ali raje zadostno kreposten pop, ki so ga One Direction ponudili na svojih dveh zadnjih albumih, takojšni solistični uspehi posameznih članov niso ravno presenetili. Zdaj smo v času njihovih drugih "pokaži kaj znaš" rund. Zayn Malik je lani pogorel, Naill Horan naj bi imel v žepu nekaj, kar ni tako zelo brezveze, Harry Styles si drugega albuma še ne upa predstaviti, Liam Payne je zmogel slogovni korak naprej, a še vedno snema le neke hecne duete. Podobno kot slednji tudi Louis Tomlinson še nima časa sestaviti dolgometražke. Se je pa pravkar podvizal s komadom, ki je precej preprost hibrid med Oasis in One Direction. Po eni strani bi tečno in naduto renčal, po drugi bi prepeval nekaj bombončkastega – po moje še sam ne ve … 27-letni Tomlinson, ki je sicer ubrisan na fuzbal, se s tole singlično spominčnico na devetdeseta minulega stoletja tudi razgalja kot nogometni ne-tič-ne-miš: bi driblal, bi podal, bi odprl kafič, bi imel butik, bi fural familijo, mogoče bi poleg očetovstva blaznel še za kako plastično starleto, bi, ne bi …? "Bom še videl". Daj no že. Se mi pa kljub temu zdi, da za Kill My Mind ostaja blaga poprokovska sled, ki sploh ni moteča.

Ocena: 3

MRIGO & GHET – Pregloboko

Ej, yo Veleje! Tehnično je tole dovolj dobro, da me ne odvrne že po treh taktih, zato potrpežljivo nadaljujem ter dočakam tudi žalosten konec, sicer enako žalostno začete preglobočine. Veteranska raperska matadorja se spet spravljata na … na koga že? Na sranje, ki vlada v deželi. Nič posebnega. Niti nista prva, ki to počneta. Sploh pa na tej strani alpskega grebena ni več tako zelo slabo in tragično in v kompletu vsevprek v totalnem k***u. Ostanimo realni. Stvari so ok. Če bi šla Mrigo in Ghet malo na pot, bi kmalu spoznala, da je onkraj meja še veliko slabše. A ne komplicirajmo. Pospremimo ju v industrijsko zapuščino, zgrajeno nad rudniškimi rovi. Kaj v resnici najdeta tam? Nič. Spet nič. V nasprotju s lirikami, ki so same sebi namen, mi je všeč resna in dokaj dramatična podlaga. Beat je iz devetdesetih oz. tam nekje iz časov Wu-Tangov – to pa je tudi vse, kar ostane od Preglobokega. Hm? Da ni to le plitvina. Ampak. Njun zadnji album Vse, ki je na planem že nekaj mesecev pa ni slab, ni, res ni. Še posebej za Mrigota trdim, da je nekaj verzov na njem odlomil vrhunsko. Več smisla in pozornosti za dialektiko, prosim. 

Ocena: 2