Pomladno utrujeni Tom Misch vabi na kavč

K nežnemu, pomirjujočemu glasu gre fina, maestralna spremljava, v prvi vrsti zvok električne kitare. Tak je osnovni paravan novega, zelo osebnega albuma londonskega multiglasbenika, med drugim tudi zelo veščega sproščenega jazzovskega godca. Full Circle je občuten odmik od standarda, ki ga je Misch s svojimi pomenljivimi, delno mid-jazzovskimi, tudi soul-rap napevi predstavljal pred sedmimi leti, ko je navduševal njegov premierni solistični projekt Geography. Ta je bil praktično posnet doma. Sledila sta dve albumski kolaboraciji. Mischev sonični pušeljc je naenkrat postal zelo razkošen. Toda njegov novi album Full Circle je dosledno osiromašen dinamike. Glasbenik jo je zreduciral ob potovanjih in rutinskem delu, s čimer je zamenjal glasbeniško rutino ter že precej slave in medijske izpostavljenosti. Res, avtorjeve impresije, podobne tistim od Joni Mitchell ali Neila Younga, so čudovite, drži. Mischeva pripovednost se nemudoma dotakne vsakega, ki je kdaj slišal za anksioznost in se je v tem blaznem vsakdanu želi znebiti ali pa jo vsaj zajeziti. Z nekaj nostalgije se krog lepo sklene. Podobno kot pri našem Blažu Mencingerju. Vseeno pa imam občutek, da to, kar odstira Mischeva aktualna kreacija, ni glasbenikova naravna pripovedna poza. Kajti ob koncu albuma se stvari že kar malo ciklajo, torej ponavljajo. Ampak. Ravno ob izteku nastopi presenečenje, in to v obliki najboljšega komada, nemara najboljšega v prvem letošnjem četrtletju. To je song Days Of Us, fantastično, sijajno izvedena balada, kjer središčno mesto Mischevega spremljevalca prevzame jazzovski saksofonist Kaidi Akinnibi. Za kanček spomladanske romantike preveč, ali pač.