Posodobljena intima Sama Smitha

Angleški pop šampijon prekvalificiran v jokavega gejevskega baladerja s petim albumom ni dosegel takojšnje lestvične glorije, čeprav se zdi delo Hazel Eyes kot pogumen začetek novega poglavja v njegovem opusu. Žanrsko prostrana zbirka Smithovih songov je sprva vključevala enako razmerjem med veličastnimi soul-pop udarnostmi in prav enako prodornimi baladami. Kasneje se je izjemen vokalist in avtor posveti le slednjim, kar je prineslo zaznaven padec njegove priljubljenosti, tudi v že osvojeni Ameriki. Podobno kot pred desetletji George Michael, se tudi Samith ni uklonil preverjenim uspešničnim recepturam, saj je njegov univerzalen pop na drugi in tretji albumskem izdaji (Love Goes, 2020, in Gloria, 2023) postal skrajno intimen in primeren le še gledališke in ne več stadionske odre. Smithova obsedenost z solističnimi vokalnimi soli tesno prepletenimi z gospel spremljavo je nakazovala, da je Smith nepovratno zašel iz komercialno odlično dodelanega koncepta. Hazel Eyes vsebuje oba Smithova značilna izrazna pola. Nekaj songov bi lahko dodali celo na pevčev prvaški prvenec In The Lonely Hours. To pomeni, da je aktualni albumski naslov še vedno ekskluzivno primeren za mirne deževne retrospektivne plovbe, toda ta osveženi Smithov pripovedni okvir ima več čudovitih robov, oblik, agregatnih stanj. Tokrat so Smithova objokovanja propadlih romantičnih zvez, ki so njegova narativna stalnica, pogosto prepuščena insturmentalnim paravanom, ki čeprav še naprej šepetaje, izzvenijo kompaktnejši, mestoma podobnim gradirajočim komadom Radiohead (Moondance), včasih sorodni s tistimi kantavtorja Bena Howarda (Thief), med temi pa se utrne celo referenca na zgodnjega Stinga ali na Pata Methenyja. Res, nekaj parov soft-jazzovskih vib delo Hazel Eyes popestri s sijajem, ki nam ga Smith kot da iz nekakšne artistične trme v zadnjim nekaj sezonah namensko ni želel privoščiti. Zdaj je še vedno komaj 34-letni Sam Smith dokončno razbremenjen in pomirjen sam s sabo, kajti na Hazel Eyes več čas deluje prepričljiv, samozavesten ter posledično izrazno zrel in bolj avtorski. Dober album, ki prepriča, ali lepo presenečenje v režiji Sama Smitha.