'Postajam samo opazovalec globalnega karmičnega plesa človeštva'

Naslov What happens if I press this button? (Kaj se zgodi, če pritisnem ta gumb? op. p.) se očitno zelo zgleduje po knjigi vokalista Iron Maiden Brucea Dickinsona What does this button do? (Kaj naredi ta gumb? op. p.), naključje ali trenutnemu stanju primeren pokazatelj?

Za to knjigo sem izvedel šele pred kratkim, tako da gre za naključje. Sicer pa drži, da smo res v obdobju, ko se pritiskajo takšni in drugačni gumbi.

Omenjena pesem se začne precej "funky", nato sledi mirnejši del, nato še en, ki je bolj rokenrolovsko razigran. Kako svetuješ, da se razume tvojo razigrano kitaro?

Glasbo naj vsak konzumira, kakor želi. Naslovna pesem je pač taka, kakršna je. Sem pa zadovoljen, da mi po treh desetletjih igranja uspeva ohranjati to razigranost, navihanost. Ker v tem je tudi bistvo muziciranja. Prstna telovadba je v tem primeru tudi hrana za dušo.

Pesmi imajo angleške naslove, četudi so instrumentalne. Po kakšni logiki jim daješ naslove; odvisno od občutka, ki ti ga pesem daje ali kako drugače?

Ja, čisto od občutka, ambienta, vzdušja pesmi. Hecno je, da kakšen komad večkrat preimenujem, čeprav ni vezan na besedilo. Eh, sladke skrbi, kajne?

Čemu odločitev, da na plošči ni nobene pesmi z vokalom, da si ves "govor" prepustil kitari?

Prvenstveno sem le kitarist in zdelo se mi je, da je po štirih dolgometražnih ploščah, kjer so prevladovali vokalni komadi, skrajni čas, da posnamem izključno instrumentalni album.

Kako bi album opisal v smislu koncepta, ima rdečo nit, ali gre bolj za tvoja občutja, ki ji podajaš skozi prste in zvok kitare?

Bolj za občutja in zvočno raziskovanje. Glavni motiv pri tem projektu je svoboda izražanja, v tem primeru skozi instrument. Uživam v ustvarjanju, pri katerem se podredim izključno svojim vzgibom.  

Se udejstvuješ kakšnih mednarodnih natečajev, tekmovanj za nagrade, koliko je tvoje kitarsko delo poznano izven naših meja?

Že pred leti sem poslal nekaj skladb na natečaj ISC (mednarodno tekmovanje skladateljev) in se iz gmote dvajset tisoč pesmi z vsega sveta prebil v polfinale, kjer nas je končalo štiristo, če se prav spomnim. Se mi je zdel kar lep uspeh. Zadnje čase sodelujem z več tujimi agencijami, ki so posredniki med avtorji oziroma izvajalci in producenti s področja filma, serij in reklam. Vse pogosteje se dogaja, da me tudi sami poiščejo na spletu in me kontaktirajo. Letos sem komaj dobro pomočil prst v te vode, se pa zavedam, da bom moral biti vztrajen in potrpežljiv. Čeprav zelo počasi, pa se je le začelo premikati. Tudi zato imajo novi album in vse skladbe na njem angleške naslove. Pač začela me je zanimati tujina. Tudi odzivi glasbenih kritikov na novi album so dodatna potrditev, da je začrtana pot prava. Instrumentalna glasba nima jezikovnih ovir, kar je lahko dodaten plus. Sicer imam "na lagerju" kup vokalnih komadov - v angleščini - ki jih nameravam posneti za naslednji album. Tako kot letošnji februarski singel All They Say All They Do s tujimi pevci ali pevkami. Zaradi interneta je svet postal moj peskovnik, ko pride do glasbenih sodelovanj. Drugačen 'vibe', drugačne energije, nova obzorja - vse to je v glasbi zelo dobrodošlo.

Nekateri "kitarski heroji" tipa Satriani, Vai, Sardinas in številni drugi rhythm'n'blues in rock prvaki dobro živijo od svoje glasbe, si ti na to vedno ali zgolj moral gledati kot na hobi?  

Začelo se je seveda kot hobi, danes pa je to del moje službe. Oziroma poslanstva, ker pri ustvarjanju človek res nima občutka, da je v službi. Za kar sem neizmerno hvaležen stvarstvu, obenem pa sem si to resničnost ustvaril sam. Načrt duše, bi rekli ezoteriki (smeh).

Ti je dejstvo, da si sam večinoma "deklica za vse": avtor, izvajalec, aranžer in tudi producent, pisano na roko, je praktično, ali gre v prvi vrsti za težaško delo, ki ga ne jemlješ zlahka?

Sam svoj mojster sem postal po sili razmer. Zdaj sem se takšnega načina delovanja navadil in niti nimam želje, da bi delal drugače. Preveč uživam v tem, da imam popoln kreativni nadzor. Hm, EMŠO iz mene dela glasbenega diktatorja 'a la Roger Waters', haha.  

Lahko v Sloveniji govorimo o kitarski sceni; eno so kantavtorji, poleg starih mačkov tipa Marjan Malikovič, Primož Grašič, Slaven Kalebić, je bil pred desetletji bolj izpostavljen npr. Bor Zuljan, zdaj ste npr. ti, Grega Habič, Tadej Košir, Peter Dekleva in še kdo. Koliko se med seboj poznate, družite, spoštujete, sodelujete...?

Glede na to, da rock že dolgo ni več prevladujoča glasbena zvrst v svetu, smo kitaristi nekakšni "zagrizeni branilci vere". V Sloveniji pa še toliko bolj - kitarska glasba je pač precej ozka niša in na tako majhnem trgu, kot je slovenski, si lahko predstavljamo, kakšen je resničen potencial oziroma domet. In sploh, če se lotiš inštrumentalnih projektov. Tudi zato je dozorela odločitev za udejstvovanje v tujini. Z nekaterimi kitaristi se poznamo, za druge bolj vem, da so. Včasih smo se kaj več videvali na koncertih, danes pa vemo, kako je in zakaj. Vsak od nas ima svoj stil igranja, pušča svoj pečat. In prav je tako.

Na zgoščenki imaš oznako JZO CD 006, torej že šesta izdaja v samozaložbi. Kako se ti to izide, sam posnameš zgoščenke in jih potem daš potiskati, kako je z distribucijo?

Tako je, pet albumov in en EP v zadnjem desetletju. Novi album je izšel na vseh svetovnih digitalnih in pretočnih platformah, na portalu Audius, v kratkem bo na voljo kot NFT. Čeprav je moja glasba bolj 'vintage', pa absolutno spremljam trende distribucije, saj želim, da doseže kar najširši krog poslušalstva. No, in ker sem bolj stara šola glede samega konzumiranja glasbe - v osnovni šoli sem poslušal LP-je, v srednji sem gulil kitaro ob kasetah, kasneje zgoščenkah - poskrbim tudi za ljubitelje fizičnih formatov in dam natisniti manjšo naklado.

 Lansko jesen si v pesmi Oprostite (to ni moj svet) povedal, da se v tej sedanjosti ne počutiš ravno udobno. Kako je po letu dni, kje smo, je 2021 boljše kot 2020?

Stara kitajska kletev se glasi: "Da bi živel v zanimivih časih!" Časi so res zanimivi, kar je lahko blagoslov ali prekletstvo. Ta svet še vedno ni moj svet, nikakor, celo vse manj. Vendar vse bolj postajam samo opazovalec, tako dogajanja v podalpskem ekonom-loncu kot tega globalnega karmičnega plesa človeštva. Je dobro za mir v duši. Ta pa je neprecenljiv in najpomembnejši.