Pozimi je logično, da je Zima na prvem mestu

1. KEVIN KORADIN – Zima

Koradinova ustvarjalnost pridobiva pospešek. Kako lep "flow" ima njegova Zima. Načelno hladna ljubezenska polbalada absolutno točno sede na izbrani naslov, to skrivnostno matriks vzdušje, kamor nas zvabi avtor, pa na hlad, ki ga doživljamo v tem delu koledarja. Trik je v blažjem, a bravuroznem začetnem elektronskem "groovu", ki ga resnoben Kevinov glas gentlemansko zagrabi in nato lepo razvije v stoičen ter za to še bolj dopadljiv refren. Trik z zaporedno številko dve je v izteku tega. Verjamem, da idealno izplejan, tj. zapet verz "kadar se spominjam nate" slehernika z romantično izkušnjo več nemudoma razoroži. Moje navdušenje nad sodobno zvočnostjo tega songa pa nima limita. Ob tem me Zima spomni na Koradinovega italijanskega žanrskega brat(ranc)a Neka, ki je v svojih komadih vedno tako zelo blizu prestopa v rock dimenzijo, a ga izpovedna čustvena nuja ne izpusti iz toka, rezerviranega za pop. Koradin, znova odlično – pet. 
P. S. – In sumim, da ima Koradin za pasom takih in podobno odličnih še celo morje.

Ocena: 5

2. HAYLEY WILLIAMS – Simmer

Paramore je (bila) pevkina domačija. Pred meseci sem njihov zadnji album pohvalil z zadržkom. Nič čudnega, da se je vpadljiva pevka Hayley odločila, da začasno (ali pa kar za vedno) dozdajšnje kamerade odloži nekje na hladnem. Začetek njene solistične poti je obetaven. Simmer se mi zdi zelo zelo prepričljiv. Nekaj mistike na začetku je dobrodošle. Položaj kmalu zatem nevarno gradira. Dramatičen vokalni vpad opozori, da je na poti nekaj hudo resnega. Gol zven basovske kitare vse skupaj le še potrjuje. Nato se Simmer razživi, obenem pridobi moč, sorazmerno enostaven, pa vendar učinkovit refren poslušalca prime in odnese. To je kul song! Strukturni kontrasti ga naredijo zmagovalnega. Slog, ki ga je zdaj na svojem ubrala Hayley Williams, ni drastičen odmik od tistega zasedbe Paramore, a je ta vseeno zaznaven. Le naj Hayley ostane solistka, pravim. 

Ocena: 3,5

3. Georgia – 24 Hours

Klasičen synth-pop, pa vendar synth-pop s privlačnim pripovednim zasukom. Zvočno še na meji intrigantnega, ne pa tečnega. Lepa, a še kako udarna melodija bi se skozi oster ritem prebila veliko težje, če Georgin glas ne bi zvenel tako čisto in sveže. Georgia je načelno novinka, čeprav je izkušena glasbenica. Še vedno najraje nastopa kot bobnarka – tudi ko je solistka. Pred leti je sodelovala v spremljevalnem bendu cenjene angleške pesnice in raperke Kate Tempest. Pozneje pa zavila po svoje. Njen letošnji album Seeking Thrills vsebuje pol nemara še boljših pop bliskavic, kot je ta, že tako koherentna 24 Hours. Obenem pa je res tudi, da po novem tudi strastna pevka – njen oče Neil Barnes je glava proslavljene big-beat ekipe Leftfield – ni izneverila svojih alternativnih korenin. Le mimogrede, slaba polovica omenjenega albuma je na trenutke zelo eksperimentalna. A to naj ne zavede. Če so vam všeč Škoti Chvrches, potem bo Georgia takoj vaša!   

Ocena: 4

4. DOJA CAT – Boss B*tch

Z nedavno predstavljenim drugim albumom je kalifornijska raperka brez posebnih problemov osvojila tržno nišo, v kateri je poprej svoje obline, ups, pripovedne spretnosti in muzikaličnost razkazovala Nicki Minaj. Nekaj komadov z albuma Hot Pink je bilo zelo simpatičnih, celoten vtis, ki ga je za sabo puščala zagrizena performerka pa – kljub občasnih dilemah o dobrem okusu – načelno pozitiven. Zdaj je Dojo Cat poklical Hollywood. Ta komad je tisti, ki se bo zarolal pod zaključno špico novega stripovskega filmskega spektakla Birds Of Prey, v katerem kot naslovni lik Harley Quinn nastopa Robbie Margot. No, to je res bolj na prvo kot pa na drugo ali tretjo žogo. Doja Cat je na hitrico z(a)brusila par klevet in egoizmov. Ok. Pa saj je bil cilj jasen. Zgodi naj se ena elektro/hip-hop nabijancija, ki naj opozori, zreklamira film. In Doja je storila je prav to. Video je premišljeno blazen in povečini pretirano barvit. Toda Boss B*tch je za petično konzumacijo enostavno pregrob. 

Ocena: 1,5