Pozni, zelo pozni, nezaslišano pozni, a nikoli prepozni

The Cure – Alone

Le dve angleški novo-valovski zasedbi med množico vzniklih v razuzdanih osemdesetih sta še vedno zelo priljubljeni – tudi v Ameriki. To sta Depeche Mode in The Cure. Nekoč so Roberta Smitha, vodjo ekipe The Cure vprašali, zakaj je temu tako. Sicer skromni in raje zadržani ter na prvi pogled introvertirani kitarist, pevec in avtor je v enem izdihu, ki mu je sledil prešeren nasmešek, odgovoril: "Zato, ker so moji komadi resnično dobri!" Vrag, pa še res je! The Cure bodo po diskografski pavzi, ki se je razpotegnila na astronomskih 16 let, svoji bogati albumski kolekciji na dan vseh svetih dodali novega, že štirinajstega. Imenoval se bo Songs Of A Lost World. Posnetek Alone resda ni posebej vpadljiv. Obenem malček preveč spominja na pest podobno kataklizmičnih zbranih na albumu Disintegration (1989), ki je nasledil zmagovalnega Kiss Me, Kiss Me, Kiss Me, izdanega dve leti poprej. Ob tem, da so The Cure še pred tem zveneli poudarjeno temačno in skrajno alter oz. slogovno povem zraščeni z ikoničnimi Joy Division. A naj velja svež poziv: The Cure tudi v 2024 ne gre puščati same.

Ocena: 4,5

Galliano – Pleasure, Joy & Happiness

Leta 1996 izdani četrti zaporedni album londonske acid-jazzovske ekipe Galliano, naslovljen :4, je bil izvrsten. Brata Gallagher, poleg njiju pa še pevka Valerie Etienne, basist Crispin Taylor in ostali so tedaj še kako konkurirali kasneje precej bolj proslavljenim Jamiroquai. Zasedbo Galliano smo tistikrat, tako kot tudi številne druge njihove slogovne sopotnike, na primer Incognito, spoznali tudi na koncertu. Takrat je bil kot promotor še zlasti zavzeta druščina entuziastov, kolegov s tržaške FM postaje Radioattività. Spomini o podrobnostih so nemara že malce zbledeli, "žuri" na čarobnem prizorišču atrija gradu St. Justin v Trstu pa najbrž ne bodo nikoli. Galliano so nazaj! 28 dolgih let je bend potreboval za reaktivacijo. Njihov novi album ima čudovit in obenem pomenljiv naslov Halfway Somewhere. Sproščujoče, a tudi za poplesavanje skrajno udobne muzike na njem ne manjka. Pričujoča singlična izpostavljenka po naslovu povsem ustreza pričakovanjem. Se pa ob tej na daljšem delu znajde tudi kakšna zvočno krepkejša viža, ki na dan prikliče tudi Stereo MCs, še ene iz slavnega ugaslega acid-jazz legla. Ugaslega? Nič več. Ta še tli. In tudi občasno zelo lepo zagori!

Ocena: 4,5

Tears For Fears – The Girl That I Call Home

Pop duet iz angleškega Batha je imel zaznavno karierno pavzo med letoma 2004 in 2022. Pri čemer je bilo okrog Tears For Fears relativno vse tiho tudi devet let poprej, to je v daljšem časovnem pasu, ko Curt Smith, sovokalist in basist, z glavnim pevcem Ronaldom Orzabalom ni sodeloval. Seveda pa tudi tista leta ali desetletja niso minila brez zelo pogostih radijskih predvajanj zgodnejših super-uspešnic Tears For Fears, zdaj že nespornih zimzelenk (Mad World, Head Over Heels, Shout, Woman In Chains, Everybody Wants To Rule The World idr.). Prihodnji mesec pričakujemo novo celourno delo benda Tears For Fears. Tega napoveduje mehkobna in čuteča popevka The Girl That I Call Home. Z njo Orzabal in Smith, tako po zvoku kot tudi po strukturi, nista daleč od lastnega ideala, v zavest glasbenih navdušencev zakopanega pred četrt stoletja in več. In ravno zato se ne morem znebiti občutka, da Tears For Fears lovita, reklo bi se, lasten rep. S tem pa ni, seveda ni rečeno, da na ta način ne bosta komercialno znova (zadovoljivo) uspešna.

Ocena: 4

A Flock Of Seagulls – Some Dreams

Novi val in še zlasti novo romantiko po liverpoolsko so vestno zastopali A Flock Of Seagulls in dvojec O.M.D. Zasedba A Flock Of Seagulls je leta 1982 nepričakovano presegla vso žanrsko konkurenco. Pa čeprav je ta zajemala tudi že veliko prej uveljavljene zasedbe, na primer Ultravox. A Flock Of Seagulls so zasloveli s komadom, ki dandanes velja za t.i. one-hit-wonder, v glasbenem žargonu to pomeni muha-enodnevnica ali pač hit-zgolj-za-eno-sezono. Bila je to himnična I Run (So Far Away), song z ostrim kitarskih rifom in z nepozabnim prostranim synth napuhom. Vodja zasedbe Mike Score, nekoč znan tudi po vpadljivem videzu in malodane strojnih verzih, je svoj bend do dandanes kontinuirano ohranjal med delujočimi. Zato song Some Dreams ne predstavlja klasičnega povratka, pač pa le nadaljevanje glasbene biografije s številnimi nizkimi pristanki in nikoli ponovljeno zmago z veličastnega štarta pred več kot štirimi desetletji. Glas Mika Scora kot da na tem posnetku preveč spomni na vokal Philipa Oakleyja, pevca še enih sodobnikov Jate galebov, to je tria Human League.

Ocena: 3,5