Presneto dober nov album Rolling Stonesov

Ob dejstvu, da delujejo že 64 let, se zaporedna petindvajsetica, ki pritiče studijskemu albumu Foreign Tongues, niti ne zdi tako zelo astronomska. The Rolling Stones ponujajo še en odličen album. Ta sestoji iz resnično dobrih komadov, pri čemer je tudi dramaturški lok celote zasnovan enako premišljeno, tako da deluje izrazito dinamično. Drži, med poslušanjem Foreign Tongues nas pogosto prešine spoznanje v smislu, "kateri njihov komad zveni podobno ali pa vsebuje že znano nam figuro, nemara od nekje daleč znano specifično zapeto frazo", ipd. Slednje le dokazuje, da The Rolling Stones še vedno navdušeno gnetejo rock, pop, R&B, blues, boogie-woogie, honky-tonk idr. V okvirih permutacij vseh teh žanrov in podžanrov pa ambicioznim in ustvarjalnim simpatičnih rešitev ne (z)manjka.

Če se zdi, da kitarske solaže morda niso niti približki tistim math-metalcev, pa so predvsem nekateri vodilni vokali posneti tako presunljivo uspešno, da poslušalec dobi občutek, da mu prepeva 30- in ne 82-letnik. Še komad Some Of Us, v katerem mikrofon prevzame hropeči Keith Richards, za ne-še starostnike izzveni gladko nemoteče! Uvodni song Rough And Twisted s svojo bogato orkestralno teksturo in solom, izvedenim tudi ob pomoči bottle-neck zdrsa, album uspešno potisne v dir. Poskočnice se bodo bržčas najprej nalezli yuppieji. Tako je že In The Stars, drugi zaporedni komad, veličastni funky hit. Pripomba, da se ob poslušanju le-tega zaveš, da se AC/DC (z učinkovitimi rifi) in David Bowie (z lepimi večglasji) lahko srečajo le na menuju Stonesov, ima tudi logično bratsko polovico. Kajti na dlani je, pri kom so se učili prvi in katere trike je še kako rad izrabljal drugi glasbeni velikan.

Močno izstopa tudi bobnarska linija In The Stars, s katero je Steve Jordan, že skoraj desetletje stalni član zasedbe, veličastno "snel" bobnarski način Charlieja Wattsa, pokojnega izvornega Stonesa. Načeloma je Jealous Lover poletni pop-rockovski flirt, Mr. Charm pa nova blues-rock silovitost. Divine Intervention lahko označimo za tipično The Rolling Stones up-tempo razuzdanost v gabaritih t. i. belega bluesa. Zanimivo, da med verzi napeva najdemo tudi tega, "Going to the football every Saturday night". S tem slavni angleški rockerji komaj drugič v svoj katalog uvrščajo pojem nogomet. Prvič so ga leta 1980 na albumu Emotional Rescue, in to v pesmi Where the Boys Go. Fantastična dnevno-radijska vloga čaka tudi Covered In You, pa najsi bo zaradi malodane rapanja Micka Jaggerja, zelo sodobno izvedenega refrena ali pa še enega izjemnega solističnega orgličnega vtisa. Zelo zanimiva je tudi izbira dveh uporabljenih priredb.

Zaključni komad predstavlja Beautiful Delilah, ki je klasičen blues zmernega ritma in optimistične narave ter je zapuščina Chucka Berryja, najpomembnejšega učitelja Stonesov, še zlasti Richardsa. Stonsi jo izvedejo zagrizeno, da je kaj. Še prej, to je v drugi polovici Foreign Tongues, pa se utrne fina priredba mnogo prezgodaj izgubljene londonske nadarjenke Amy Winehouse. Gre za otožno anti-balado You Know I'm No Good. Na albumu Foreign Tongues ni sivih območij, vibracije, ki jih sproža, so zgolj energične in zabavne - pa naj bo to na plaži, v parku ali pač na priložnostni reli vožnji po istrskih ovinkih. Zato tudi v 2026 velja: Migajmo z bendom, ki se je pred izidom opisal kot "tisti norčavi z odra pivnice, za katerega ni izključeno, da bo vsak čas razpadel" - imenuje se The Rolling Stones.