Pretkani Hailee Steinfeld in Carly Rae Jepsen komedianta raje najemata

Hailee Steinfeld ft. Anderson .Paak - Coast 

Zelo lepo ga pelje. Pevka in igralka Hailee Steinfeld ta song, namreč. Ali pač dopadljivo ovinkasta melodija vozi/vodi uspešno mlado filmsko igralko in nadobudno pevko; skupaj s Hailee Steinfeld pa morda kar malce mukoma še njenega gosta Andersona Paaka. Slednje gre razumeti, govoto, le kot plaho šalo, kajti oba nastopača v poletno navdahnjeni uspešnici, ki s tempom mestoma dosega house ugodje, zelo očitno skrajno uživata. Tisti vmesni režiserjev izpad, ki ga akterja kljub vsemu zaigrata pod njunim siceršnjim nastopaškim nivojem, je najbrž namerna zafrkancija. Popevka Coast nemara že obeta prvi pravi album Hailee Steinfeld.

Ocena: 4

Black Eyed Peas, J. Rey Soul - Double D'z

Če gre četrti letošnji song proslavljenega komba Black Eyed Peas primerjati z morjem twerking himnic, ki so se iz hibridnega (hiphop + elektro pop) oblaka zlili v zadnjih sezonah, je vnovič na dlani, da frontman will.i.am pragmatično hiti počasi. Black Eyed Peas so tisti, ki so pred dvajsetimi leti pravzaprav spočeli žanrskega križanca, ki je močno predrugačil glasbeno krajino, predvsem pa grobo razdelil splošni glasbeni okus – na prepogljivega in na statičnega, torej, na tehnološko naprednega, se pravi na proplesnega in tistega skladensko in predvsem ritmično rigidnega, (klasično-) popevkarskega, (staro-) rockovskega. Tudi zato so vložki vseh nastopajočih v Double D'z ne več kot zadržano naprezanje, ob tem pa še zlasti pevka zasedbe J.Rey Soul kriči, če že, zmerno in premišljeno. Veliko, veliko bolj zelo in zato tudi boljše kot večina slogovnih sorodnikov tega napeva. Hm, nenazadnje se zdaj fokus od tam pod pasom zadaj, znova seli tja natačno pred pljuča, se pravi spredaj. Zanimivi novi časi so že tu.

Ocena: 4

RAYE feat. 070 Shake - Escapism. 

Raye je z malo vzpodbude izjemna, a kaj, ko jo prepogosto zanaša v korporativno sprejemljive izrazne tunele, kjer njen vokal preprosto ne zasije z vsemi žarki. V minuli nekaj letih je Londončanka, sama je tudi avtorica, uspešno sodelovala z vrsto producentov izrazito plesne ritmike (David Guetta, Joel Corry, Regard). Odgovor na pevkin pevkin dance-eskapizem je, ironično, pričujoči song naslovljen Eskapizem, ki pa na žalost ni nič kaj eksotičen. Raye v družbi 070 Shake, vselej malenkost tečnobne neo-soularke iz New Jerseyja, skoraj razočarajoče vrača med popoldanske poslušalske oblike, ki ti sproti napoveduje še izid njenega prvega albuma – ta bo zunaj februarja. Ker je pevkin/avtoričin trenutni očitni imperativ obstati tam nekje vmes ali bližje sivemu radijskemu povprečju, se še s toliko večjim veseljem spomnim enega njenih začetnih, prebojnih songov. Leta je Raye na svojem drugem EP-ju Second meddrugimi zapela tudi fenomenalno emotivno intenzivno in še kako vihravo zapeto kompozicijo Distraciton. Slednja suvereno ostaja v mojem izboru Top 5 pop songov zadnje dekade. Zato še vedno verjamem, da gre z Raye računati, če ne kmalu, pa pač že kdaj v bolj oddaljeni prihodnosti.

Ocena: 2,5

Carly Rae Jepsen feat. Rufus Wainwright - The Loneliest Time 

Kdo bi si pred dobrim desetletjem mislil, da se v kanadski pop starleti skriva tako mogočen ustvarjalni vulkan. Po zimzeleni Call Me Maybe in nemara še bolj slavni I Really Like You izpred dolgih-kratkih sedmi let, je ljubka Kanadčanka na pragu bolj zrele popevkarske, če ne že kar dobe, v kateri mogoče vokalistke in performerke že označujemo kot dive, njihve moške kolege pa croonerje. A le ne gre tako hitro. In zdi se, da bo se bo tej transformaciji prav Carly Rae Jepsen skrivoma upirala še dolgo. Ravno naslovna z njenega novega šestega albuma je nekaj vmesnega. Nekaj med songom, ki mu pristoji sinatrovsko naslanjanje na trup koncertnega klavirja in ritmično smelo pospešena girly-pop igrivost. Jepsnova je za svoje stare oboževalke raje zaposlila znanega rojaka Rufusa Wainwrighta, ki je za to vlogo več kot primeren, medtem ko se avtorica in interpretka sama še kar ne pusti zmesti, kaj šele upočasniti. Disco-brizga na mestu, kjer bi morala obstati dolgočasna instrumentalistična solaža, je dodaten dokaz, da ima Carly prav.

Ocena: 4,5