Desetletnica punk rock veselice v Tolminu ali pošast iz reke Soče

V desetih letih je Punk Rock Holiday postal unikum na festivalski sceni. Kaj meniš, kaj je bistvo festivala oz. zakaj je postal zgodba o uspehu?

Ključ do uspeha je zagotovo odlično poznavanje scene, torej nastopajočih, pa tudi to, da je program oblikovan po željah obiskovalcev, in vrhunska lokacija na sotočju, ki nudi poleg koncertov še cel kup dnevnih aktivnosti v naravi, kar omogoča izjemno celotedensko izkušnjo. Na festivalu obiskovalcev ne ločujemo od nastopajočih, kar se kaže kot odsotnost ločevalne ograje med odrom in občinstvom. Nastopajoči torej niso ločeni od publike, ampak so z njo "prežeti" tako na odru kot tudi čez dan. S tem se je na festivalu ustvarila posebna kemija, posebno vzdušje, ki je festival uvrstilo med najbolj priljubljene na svetu. To potrjuje dejstvo, da so bile vstopnice za festival v zadnjih letih razprodane v rekordnem času, celo brez objavljenih nastopajočih, saj je program vedno vrhunsko zastavljen in vsako leto upraviči zaupanje kupcev.

Posneli ste film o festivalu The Beast from Soča River. Katero glavno in osnovno vodilo ste upoštevali? 

Dokumentarec smo snemali zadnji dve leti ter ga želeli leta 2020 podkrepiti z intervjuji dodatnih nastopajočih in obiskovalcev, a nam je epidemija prekrižala načrte. Tako smo film montirali iz posnetkov, ki so nastali v prvih devetih izvedbah. Glavno vodilo je bilo prenesti navdušenje nastopajočih, ki jih je ujela kamera, ter vrhunske posnetke, ki smo jih med leti arhivirali in parcialno objavljali v kratkih reportažnih filmih po vsakem festivalu, predstaviti v enem kosu. Z intervjuji z organizatorji smo želeli predstaviti in razložiti določene ideje ter odločitve, ki so vidno vplivale na razvoj festivala in njegovo vsesplošno priljubljenost.

Film je odlično posnet. Je bil ves material posnet prav zanj in kdaj bo ugledal luč sveta?

Kot že rečeno, smo že ob prvi izvedbi leta 2011 angažirali mladega videoentuziasta Jako Čurlića iz novogoriškega kolektiva JzaCrew, ki je vsako leto posnel dogajanje na odru, pod odrom, v kampu in na plažah. Posneti materiali so služili kot glavna promocija festivala, predvsem v tujini, intervjuje z nastopajočimi pa smo za dokumentarni film namenoma snemali zadnji dve leti.

Če prav razumem, gre za to, da pride mularija ‒ okej, tudi stari pankerji in hardkorovci pridejo in si dajo duška ‒ ter da na nek način ni pravil, po drugi strani pa "vse štima". Tako rekoč ni bilo poškodb, konfliktov in slabe volje ‒ ali pač?

Nikakor. Izključno pozitivno vzdušje. Punk ne potrebuje pravil. Edino pravilo sta enotnost in dobra volja ali, kot je nekoč dobro povedal eden od obiskovalcev: "Just don’t be an asshole." (Samo ne bodi bedak, op. p.) Odsotnost rigoroznih pravil daje ljudem svobodo, ki jo izkoriščajo na kreativen način, s tem pa soustvarjajo podobo festivala. Nikakor pa te svobode ne zlorabljajo, saj jim Punk Rock Holiday predstavlja vsakoleten pobeg iz ponorelega sveta v 'normalo', kjer lahko pozabijo na vsakodnevne skrbi in v družbi somišljenikov z vsega sveta preživijo najboljši teden v letu. In tega ne želijo pokvariti.

Kaj gre človeku po glavi, ko 300 ljudi na odru skače, veseljači, potem pa se oder skoraj podre?

Na žalost smo se v zadnjih desetletjih naučili živeti v vati, hkrati pa se nenehno zasipamo s slabimi novicami, ki krojijo naša življenja okrog besede "pazi". Posledično nikoli zares ne zapremo oči in samo čakamo, kdaj se nam bo zgodilo nekaj hudega. Seveda nam je ob dogodku zastal dih, a nam je nasmeh na obraze narisal pozitiven odziv benda Less Than Jake, ki je znal dogodek v trenutku popeljati v pravo smer. Prav ta dogodek je dokazal, kako pomembna sta veselje in povezanost scene.

Pravzprav se zdi, da je fenomen festivala prav to, da se lahko počne vse, česar se na običajnih koncertih ali festivalih ne sme početi. Kako vam je to uspelo ‒ predvsem z vidika varnosti? Koliko izkušenj je potrebnih, da se doseže ta raven zaupanja in da vse deluje, četudi si lahko ljudje pošteno dajejo duška?

Enotnost in odgovornost. Da vsi razumemo pravila, čeprav ta niso napisana v obliki opozoril, kaj vse se ne sme. Kot sem omenil prej, je najpomembnejše, da ni nihče na festivalu bedak. Govorim o obiskovalcih, nastopajočih in osebju z varnostno službo na čelu. Da se vsak posameznik zaveda pripadnosti skupnosti in da je na vsakem koraku pripravljen nesebično pomagati ljudem v stiski ali pač samo prispevati k medsebojni povezanosti in sreči. Pri tem je nepogrešljiv del organizacijske ekipe Vlasto Ivanovič, ki je izjemno pozitivna oseba in vsako leto okrog sebe zbere vrhunsko ekipo varnostnikov, ki z nasmeškom na obrazu opravljajo svoje delo. Publika jim nasmeške vrača, kar ustvarja sožitje, v katerem ni prostora za napetosti ali nestrpnost.

Skratka, nobenih ograj, stage diving, sama sloga in veselje. Mar to pomeni, da hujših izgredov ali težav niste imeli zato, ker festival obiskujejo sami 'kul' ljudje?

Tako je. Festival že leta ne ponuja enodnevnih vstopnic, ampak smo tedenske. To, da so razprodane skoraj leto vnaprej, kaže, da si jih priskrbijo  največji ljubitelji festivala, ki na prizorišču ustvarijo res pozitivno vzdušje.

Bendi imajo festival radi vsaj tako kot obiskovalci, svojevrstna posebnost pa je tudi to, da je večina obiskovalcev iz tujine in da je razprodan več let vnaprej. Je slovenskih oboževalcev tovrstne glasbe tako malo ali so stari pankerji raje doma na kavčih in pestujejo vnuke?

Število oboževalcev je sorazmerno z velikostjo države. Prvo leto so festival obiskali skoraj izključno Slovenci. Prodali smo 1500 festivalskih vstopnic in dodatnih tisoč na dneva, ko sta nastopili skupini NOFX in Bad Religion. Takrat smo prišli do krutega spoznanja, da ima slovenska scena največ 2500 potencialnih obiskovalcev, in zato je bil tudi finančni rezultat globoko razočaranje. V naslednjih letih smo promocijo usmerili v tujino, tako je danes zastopanost tujih obiskovalcev skoraj 100-odstotna. Slovencev je okoli tristo, pri čemer je treba upoštevati, da smo nekaj  potencialnega občinstva na festivalu zaposlili, nekaj pa je tudi nastopajočih.

Pomembno je tudi dejstvo, da so na festivalu vsi obravnavani enako, tako člani skupin kot obiskovalci, ki se prosto družijo. Nihče se ne postavlja na piedestal ‒ nenazadnje smo vsi ljudje. Čemu torej vztrajati pri nekakšnem kultu osebnosti, ki ga gojijo nekateri glasbeni zvezdniki ali njihovi menedžerji?

Ravno v tem je čar tega festivala. Na vseh ostalih festivalih nastopajoče strogo ograjujejo od publike, vse je preveč profesionalno, vsak mora igrati svojo vlogo, ki je strogo zapisana v pogodbi, in pri tem ne sme prestopiti praga predvidljivosti. Na takšnih festivalih je glavno vodilo zaslužek vseh vpletenih in tu ni prostora za spontanost ali naključja. Mi smo hoteli dokazati, da obstaja tudi alternativna pot.

Kot vemo, je festival postavljen na sotočje ‒ podobno kot festivala Metal Days in Overjam ‒ kjer je mogoče uživati tudi v tem, kar ponuja okoliš, predvsem reka Soča. Kaj je zdaj z načrtovano traso avtoceste? Kaj ste se domenili?

Začetek gradnje obvoznice je pred vrati. Jeseni 2019 smo se predstavniki festivalov na povabilo tolminskega župana Uroša Brežana udeležili sestanka na DRSI, ki vodi projekt. Na sestanku smo se dogovorili, da se bodo dela med festivalom ustavila, kar se je zapisalo v razpisnih pogojih za izvajalca del. Na Punk Rock Holiday obvoznica ne bo imela bistvenega vpliva oziroma smo hitro našli logistično rešitev za kampiranje in parkiranje vozil, tako da obvoznica ne bi smela skaliti festivalske izkušnje. Slišimo pa, da s predstavniki festivala Metal Days niso dosegli soglasja.

Člani zasedb pravijo, da je festival "punk rock Disneyland", hkrati pa tudi raj za rolkarje. Tudi metalci so precej povezana skupnost. Kaj je značilno za občinstvo pri vas?

V primerjavi z metalci je publika precej bolj barvita in aktivna. Punk rock je bolj povezan z različnimi adrenalinskimi športi, kar se kaže v nenehni zasedenosti "skate" objektov, ki jih postavimo vsako leto, veliko je tudi vragolij obiskovalcev v Soči. Punk, sploh tisti z ameriškimi koreninami, se veliko bolj ukvarja z družbenimi tematikami kot z imidžem. Zdrav duh v zdravem telesu, bi lahko rekli. 

Nazadnje ste izvedli okrnjeno različico festivala. Festival sicer vključuje veliko fizičnega stika, ljudje norijo, se zabavajo in zaletavajo. Si je oz. bo festival v času korone sploh možno predstavljati v enaki obliki kot prej? 

Bo! To smo letos tudi dokazali. Naši obiskovalci so izjemno razgledani in so povsem sprejeli PCT-pravilo, ki je zagotavljalo varen mehurček na festivalskem območju, poleg tega pa se festival odvija na prostem. Prepričani smo, da bo naslednje leto festivalsko prizorišče mogoče urediti v varno stičišče vsega naštetega. 

Kakšne so najnovejše informacije oblasti o položaju organizatorjev koncertov in festivalov?

Obeti so slabi. Zagotovo nas čaka še ena sušna zima, smo pa pozitivno usmerjeni v poletje, saj ne dvomimo, da bo lahko festivalska sezona takrat potekala v veliko bolj normalnih okoliščinah.

Pennywise so povedali, da so imeli na festivalu najboljši nastop v karieri, ki si ga bodo zapomnili za vedno. Kaj pa je zate merilo, po katerem veš, da je nek nastop dober, boljši, najboljši?

Da vse "štima". Mislim, da se le redki nastopajoči ne strinjajo s Pennywise, da je bil njihov nastop na Punk Rock Holiday zares nepozabno doživetje. In to nam je v posebno čast.

Kaj si želiš za Punk Rock Holiday v naslednjih desetih let?

Želimo si predvsem to, da kontinuitete festivala ne bi prekinila nobena epidemija več.