Prismojeni? Vedno je bila naša povezovalna masa humor!

Prismojenci na tretjem albumu Prismojeni? ponujajo osem avtorskih skladb in eno prismojeno priredbo, hkrati pa v njihovem avtentično prismojenem tudi devet možnih naslovnic. Vsak lastnik zgoščenke si tako lahko izbere tisto, ki mu določen ob določenem dnevu ali počutju najbolje ustreza. Več o so nam v našem intervjuju Julijan, Miha, Zlatko in Aleš povedali kar sami.

Prvi vtis, ko človek dobi v roke vaš izdelek, je zares "prismojen", tako po videzu, tako kot istoimenska pesem, ste namerno ali povsem neobremenjeno in sploščeno šli v "retro" look in prismojeno lahkotnost?

Glavni namen je seveda, da ostajamo, kolikor se le da, PRISMOJENI. Prva pesem na plošči pa je le napoved nepredvidljivosti ter igrivosti celotnega albuma. Vsaka pesem je entiteta zase, a da bi bil "retro" moment nujni pogoj, ta seveda ni.

Če ste bili prej precej bolj resni, v bluzu, retro rocku, zdaj glasba deluje precej bolj pop, skratka, ste pripravljeni, da vas sprejmejo in vzljubijo širše množice, ne zgolj tisti, ki vas poznajo že od prej?

Nismo imeli racionalne želje koketirati s popom. Če se na prvo poslušanje to morda začuti, je to le del neobremenjenega ustvarjanja v slovenskem jeziku, ki ponuja drugačne izrazne možnosti. Nismo in nikoli ne bomo pisali glasbe zgolj za potrebe trga ali kaj podobnega.

Na ovitku, naslovnici, sicer piše SRCE, kot se je nekoč imenovala zasedba, v kateri je prepeval Janez Benčina Benč. Ste ga kaj vzeli v misel ali je ta zadeva zgolj naključje?

To je zgolj naključje, kajti celoten koncept je sicer tak, da ima vsaka pesem na albumu svojo naslovnico. Zgolj enajst odstotkov možnosti si imel, da si zadel ravno to z naslovom SRCE. Pravzaprav je navdih za to pesem prišel iz krautrocka, glasbenega gibanja poznih šestdesetih, ki je svoj zenit doživela v Nemčiji v sedemdesetih.

Zlatko rapa v El Paradiso, kjer lahko poslušamo mehiške trobente, ki se fino skladajo s občutkom pesmi, ter na Pagu posnet videospot, ki popelje na morje, v paradiž ... Se bolje počutite v morskem raju, v hribih ali v domačem okolju, med kokoškami, v kakršnem imate tudi prostor za vaje?

Takole nekako od aprila do septembra je domače okolje še čisto sprejemljivo, a nato je čas, da se odpravimo v bolj eksotične kraje, a letos zaradi situacije, s katero smo soočeni, tudi v teh mrzlih dneh ostajamo doma.

Hilda je zelo aktualen komad, ki poleg pikrih bodic ponudi dobršno mero humorja. Ste res taki štoserji tudi v resničnem življenju ali gre tudi za ogledalo časa, tudi zdaj, ko smo v "lockdownu"?

Dobra ugotovitev! Vedno je bila naša povezovalna masa humor. In ravno ustvarjanje v slovenščini nam je omogočilo, da ta naš aspekt pride še toliko bolj do izraza. Hilda je sicer pesem z naše prve plošče, a predelava v slovenščino ji poleg družbenokritične note doda tudi humorno.

Precej poudarka dajete tudi klaviaturam oz. orglam, ki jih igra najnovejši član Aleš Uhan. Nekakšen zvok 70. let odlično pristoji plošči, ki je prej kot kaj drugega zabavna, hkrati pa tudi vesela in na koncu malce otožna ...

Vsa čast Peškotu, da se je bil pripravljen pridružiti naši skupini. Zelo nam je všeč zvok in nasploh glasba funka, soula, ritem in bluesa ter podobnih glasbenih derivatov, kjer so Hammond orgle nepogrešljiv element. Peško je poleg svojega izjemnega smisla za humor prinesel v skupino prav to, kar nam je za ta zvok še umanjkalo. Vse to pa bi bilo brez pomena, če ne bi bili tako dobri prijatelji.

 

Priredba na plošči je Red Beans & Rice Bookerja T-ja and the MG's, (Ne) morem it stran pa je čistokrvna blues balada, ki je očiten krik po izgubljeni ljubezni?

Za prvo smo se odločili, ker je že dolga leta uvodna na naših koncertih, zato smo ji tudi dodelili mesto na albumu. (Ne) morem it stran pa je počasni bluz. To je forma, ki je zelo uporabna za doživeto izražanje nekih težkih občutkov. S tem komadom smo se "dobro zventilirali" in, če ga poslušaš naglas, se najbrž lahko poistovetiš.

Zanimivo se zdi tudi to, da praktično vsi pojete, nimate frontmana, torej ste za popolno demokracijo v bendu. Je to vedno dobro ali se kdaj tudi težko kaj zmenite, ali že velja tako, da mora nekdo vedno popustiti in je potem stvari lažje razrešiti?

Radi imamo demokracijo.  O vseh zakonih glasujemo, razpravljamo ter po potrebi uvajamo amandmaje. Morda bi pod totalitarnim režimom nekatere reči res hitreje uredili, a za zdaj še čakamo na uzurpatorja.

 

Plošča ima devet pesmi, kako ste iz kopice vseh izbrali teh devet, obstaja kakšen ključ, ste glasovali?
Prvič, odkar delujemo, smo pesmi naredili v studiu. Do sedaj je bila praksa popolnoma drugačna, saj smo snemali že dodobra uigrane pesmi, ki so bile že relativno dokončne. Nekaj idej za album smo že imeli z Izštekanih, a te je bilo vse treba aranžirati, postaviti v perspektivo, predebatirati in podobno. Seveda je še toliko bolj utrujajoče, ko snemaš in hkrati še ustvarjaš. Vsekakor zanimiva, nenavadna in nepredvidljiva izkušnja, ker tokrat nismo izločali pesmi, pač pa jih pesnili.

Zdi se, da je vsaka pesem svet zase, hkrati pa jim je gre nič dodati ali odvzeti, veliko je rapanja, štosov, hkrati pa prevladuje nekakšen ciničen optimizem, samoironija, dobra volja, prej kot depresija, ki marsikoga navdaja v teh časih ...

Prav imaš. Raje kot depresijo, resignacijo in fatalizem imamo samoironijo, ironijo, absurd, cinizem, neokrnjeni nihilizem in neskončen entuziazem, lahko tudi v tem vrstnem redu.

CD knjižica je kot album vaših odbitih fotografij. Na zadnji seriji fotografij ste se preoblekli v prismojene samuraje, ki igrajo biljard. Koliko razmišljanja posvetite vizualnim idejam, ali se prepuščate trenutnemu navdihu, ali pač trenutno aktualnim psiho-fizičnim substancam?

Obožujemo domišljene fotografije in prav tako domišljene videospote. Če pa smo v kakšnem trenutku še čisto praznih možganov, se prepustimo improvizaciji. Na primer: samuraji so bili domišljeni, to, da igrajo ne biljard, ampak snooker, je bil plod improvizacije. Zlatko je povedal koncept devetih naslovnic za album in vsi smo takoj zapopadli idejo. Saj, ko je nekaj zares dobro, to v trenutku prepoznaš. Vzelo nam je tri popoldneve, da smo naredili vseh devet fotografij, kostumov in rekvizitov pa še zdaj nismo vseh našli. Bojimo se, da so za vekomaj izgubljeni.

Kako ti "zanimivi" časi vplivajo na vaše počutje in ustvarjalnost, kako gledate naprej?

Naš koncert v Kinu Šiška je bil znova odpovedan oz. prestavljen na ne vemo, kdaj. Srčno upamo, da naslednjič pred polno dvorano. A če bo šlo tako naprej, bo koncert v Šiški predstavitev dveh albumov, ne enega ...