Producent Roman Sarjaš: Glasbena scena ni samo glasba

Roman Sarjaš pravi, da je že od otroštva imel rad glasbo. Pritegnilo ga je vse, kar je bilo povezano z glasbili, kot učenec nižje glasbene šole pa se je začel učiti klavir. Ta ga je nato spremljal še celo srednjo šolo in na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kompozicije in glasbene teorije. Še danes se mu to zdi dobra podlaga, ki jo je uspešno prenesel tudi v prakso, saj ga je po zaključku študija vedno več glasbenikov vabilo k sodelovanju, tako da jih je spremljal na klavirju, pisal za njih glasbo in snemal spremljevalne vokale, pozneje pa prevzel še snemanje, produkcijo in založniški del.

Spoznal sem, da glasba ni samo to, da sedeš za klavir in odigraš svoj del, ampak se je velikokrat potrebno zmeniti še za ozvočenje, časovnico nastopa in postaviti stvari na svoje mesto. Produkcija je zelo širok pojem. To lahko pomeni, da nekaj v živo postavimo na oder in odločamo, kako bo izgledala celota, lahko gre za studijski del zaključevanja pesmi in v končni fazi tudi to, kako predstavimo izvajalca in iz njega izvlečemo najboljše. Sam sem najprej deloval kot neke vrste povezovalec ljudi – bil sem vodja skupine in nekakšen razvijalec idej med snemanji, kako bi posnetek na koncu boljše zvenel. Vedno dajem možnost izvajalcem, da sami izrazijo želje in vizijo, kako želijo, da njihove pesmi zvenijo. V studiu sodelujem z mlajšim bratom Goranom, ki je prav tako avtor in producent in stvari že zapelje v določeno smer, sam pa potem delujem kot izvršni producent, ki vse skupaj zaključi. Vloga producenta dostikrat zajema veliko nalog. Enako kot v filmih. Tudi tam sodeluje več producentov, ki na koncu povežejo več delov v celoto.

Dostikrat izvajalci igrajo in delajo glasbo, pa ne uspejo prodreti na trg, pa še vseeno mislijo, da ne potrebujejo producenta. Meni pa se zdi, da je ravno producent tisti, ki postavi stvari v celoto, drži člane skupine skupaj ali celo včasih gladi njihove spore. Zato menim, da bi vsak glasbeni izvajalec potreboval producenta. Sam vedno bolj vidim, da nekdo lahko uspe samo, če za njim stoji dobra ekipa.

Dober je tisti producent, ki zna poslušati in slišati izvajalca, mu zna priti nasproti, hkrati pa jih usmeriti v smer, ki se mu zdi najboljša zanje in so na koncu vsi zadovoljni z izdelkom. Deluje kot neke vrste vodja projekta in doda piko na i.

Vse me zanima. Že dve ali tri leta sem aktiven tudi kot manager. Poudariti moram, da rad poslušam dobro glasbo. Če gledamo glasbo, ki se predvaja in izvaja na svetovni sceni, so vsi izdelki narejeni vrhunsko, eni pač prinesejo več denarja, drugi manj, ampak to bi morala biti postranska stvar. Prva bi morala biti, da dajemo ljudem kvalitetno glasbo, tudi če je ta žanrsko zelo različna. Oče me je dostikrat nagovarjal, naj igram harmoniko, na kar sem bil alergičen, saj sem vendar glasbenik in komponist! Zdaj pa razumem, da povsod ne moremo igrati Chopina. Seveda pa obstajajo tudi razlike med harmonikarji.

Vedno sem opazoval stvari in nikoli mi ni bilo vseeno. Če smo prišli na špil in stvari tam niso štimale, sem vedno iskal rešitve. Zgodilo se nam je, da smo prišli na koncert, za katerega sem se celo sam zmenil, ko smo prišli na lokacijo, pa tam ni bilo ozvočenja. Vse je zajela panika in so iskali krivca, a to na koncu ni pomembno. Potrebno je bilo poiskati rešitev, v tem primeru ozvočenje. Rad sem mož rešitev in rad imam izzive. Takšno je tudi življenje. Ni popolno in je potrebno vedno iti v akcijo in iskati rešitve. Zavedam se, da nisem popoln, sem pa tisti, ki spelje zadeve do konca.

Nerad silim ljudi v nekaj, kar jim ni všeč, saj se mi zdi, da na daljši rok to ne bo prineslo uspeha. Najprej želim slišati izvajalca, kaj si želi, in mu nato razložiti, ali to doseževa. Glasba mora biti nekaj, kar rad delaš, če tega ni, potem stvari ne bodo v redu. Ne smeš izgubiti volje do glasbe, ker se tudi to dogaja. V življenju je veliko izzivov, ljudje doživljajo krize in svet se vedno spreminja. Ampak mi ne moremo iti proti svetu, lahko pa v tem poskušamo delovati in s tem kažemo drugim pot ter spreminjamo glasbeno sceno ali kar koli že. Opažam, da se določeni cikli ponavljajo. Včasih je rock glasba malo v zatonu, pa se čez tri leta vrne. Enako z elektronsko glasbo in ostalo. Moje mnenje pa je, da moramo delati na polno, ne glede na to, ali je medijsko nekaj v trendu ali ne. Lenny Kravitz dela, kar dela, že leta in je še vedno na sceni. Zato naj delajo ljudje tisto, kar imajo radi, s tem jim polepšamo življenje.

V Sloveniji imamo veliko dobre glasbe, verjetno pa tudi slabe. Logično je, da ko začenjaš glasbeno pot, si težko privoščiš dražji studio in kvalitetno produkcijo. Žal mi je, da se ne vrti več slovenske glasbe in da je Ustavno sodišče zavrnilo zakon o kvotah, ki so ga pred časom želeli uveljaviti. Podpirati bi morali slovensko glasbo in slovenski jezik tudi v glasbi. Vemo, da obstaja ta krog, da izvajalec, ki ga več vrtijo na radijih in televiziji, več zasluži, posledično lahko vlaga več nazaj v svojo glasbo. Skoraj vsak že ima domači studio, kar je super, lahko pa je tudi to neka past. Če nekdo doma ustvarja in snema, nato pa da izdelek v javnost, se moramo zavedati, kakšna je kvaliteta. Težava je, da ni več selekcije. Določene stvari še vedno potrebujejo kontrolo, pa ne z vidika financ in vnaprejšnjih dogovarjanj, kje se bo kaj vrtelo. Saj si pomagamo, ampak izvajalci bi se morali zavedati, da pri snemanju glasbe potrebujejo pomoč avtorjev, ki imajo izkušnje, da drug drugemu zaupamo in želimo dobro. Vsi smo v istem čolnu in plujemo v isto smer. Seveda je morje razburkano, ampak pomembno je, da vemo, kam gremo. Moje prvo vprašanje pevkam, ki začenjajo, je vedno to, kaj si želijo v življenju, kaj je njihov cilj in zakaj nekaj želijo početi. Pomembno mi je, da jih spoznam kot osebo.

Imamo založbo Art Music Records, ki je tudi studio, ta pa se je posledično, ko smo videli, da potrebujejo izvajalci pomoč pri izdajanju glasbe, razvil v založbo. Še vedno obstajajo glasbeniki, ki menijo, da zmorejo vse sami, mogoče se res da, ampak zagotovo je pa lažje, če imaš še nekoga. Tako kot v partnerstvu in zvezi. Nočem primerjati podjetja z zvezo, ampak to pomeni partnerstvo, da si pomagamo in delamo skupaj. To mi je všeč pri delu v studiu. Ker lahko delamo vse zvrsti glasbe. In jaz imam rad vso glasbo, sem eklektik. Pri sodelovanjih mi tako ni pomembno, za kakšno zvrst glasbe gre, bolj mi je pomembno, da izvajalec ve, kaj si želi, in razume, v kaj se podaja. Da se imamo dobro, vemo, kam bi radi prišli, in vztrajamo pri tem. Potrebna je tudi neka strpnost pri vsem, zato pa kot producent cenim sodelovanja tako z mediji kot vsemi ostalimi, ki so del naše industrije. Vedno skušam razumeti, zakaj se morda na nekem radiu določena glasba ne vrti, to pa skušam razložiti tudi izvajalcem in jih vzpodbujam, naj poslušajo program in bodo že sami ugotovili, zakaj njihova glasba tam ni del glasbene opreme. Vedno pa se trudim po svojih najboljših močeh in opažam, da se dobro vedno vrača. Ljudje še cenijo to.

Zdaj bo malo drugače, ker sem do nedavnega bil še profesor glasbe, zdaj pa se v celoti posvečam delu v studiu, ki sva ga zgradila skupaj z bratom. Tam ustvarjajo vsi moji izvajalci. Ker vedno sklepam sodelovanja z ljudmi, ki jim zaupam, lahko pridejo v studio tudi ob drugi uri zjutraj, v šali pa zato včasih rečem, da kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje. 

Do sedaj je bilo zaradi dela v šoli težje, od septembra naprej pa se podajam na čisto samostojno pot. Posvetil se bom studiu, založbi, produkciji in avtorski glasbi, kar bo tudi velika pridobitev za naše izvajalce, saj so sedaj morali kdaj potrpeti zaradi mojih zamikov. Moj dan ni nikoli enak prejšnjemu. Odvisno je, kaj delamo in s kom vse sodelujem. Včasih že prej vskoči moj brat Goran, ki postavi stvari in kaj vnaprej posname, jaz pa kot producent pridem pozneje v studio. Odvisno je tudi od glasbene zvrsti, ki jo delamo. Zgodi se, da snemamo pesem, kjer ni benda in stvari potekajo drugače kot takrat, ko nas je v studiu več ali ko gre za bolj elektronsko glasbeno podlago.

Če sem v vlogi producenta ali izvršnega producenta, imam pomembno delo že na začetku, da sploh vidim, kaj si želimo. Preverim, če pevec potrebuje pomoč pri besedilu ali pisanju glasbe. Včasih pridejo k nama z bratom pevci, ki imajo že spisan tekst, midva pa pomagava pri uglasbitvi. Lahko se zgodi, da pridejo z zgodbo, jaz pa jo postavim v verze. Nato nastane najprej demo posnetek, kjer so že vključene kitare, klavir in bobni. Če na snemanju nisem prisoten, mi pomagajo soproducenti, na koncu pa se posnamejo vokali.

Včasih, ko je bilo še vse analogno, smo prišli v studio in isti dan posneli vse. V digitalni dobi se to dela drugače, saj lahko snemamo kaj tudi naknadno. Zgodi se, da pride pevec na snemanje in mu tisti dan ne gre najbolje, zato prestavimo in lahko zadeve trajajo tudi dalj časa.

Brat Goran je 12 let mlajši od mene. Ko sem še sam delal glasbo, sem opazil, da je vedno poslušal tisto glasbo kot jaz. Muse, Jamiroquai, Lenny Kravitz so se slišali iz njegove sobe, on pa je bil še otrok. Sva dva brata in kot kaže nama je bilo to dano, da sva oba dobila talent. To moramo ceniti, saj včasih je težko, ko je samo želja, talenta pa ni. Goran je najprej na nižji glasbeni igral čelo, ker so mu bili vedno všeč nižji toni, pa je pozneje poprijel še za bas kitaro. Na srečo je vrhunski basist, kar nama veliko tudi olajša, saj dostikrat snema za večja glasbena imena. Ti posledično pridejo v naš studio in tako tudi širimo naše delo in dajemo motivacijo mlajšim umetnikom. Tudi on je profesionalni glasbenik in sodeluje kot soproducent vsega, kar delamo, in še naprej ga želim imeti ob sebi.

Anekdot je veliko, ampak imam slab spomin, tako da hitro pozabim takšne stvari. Kar je včasih tudi dobro in pozabim tudi na zamere. Spomnim pa se ene, ki se je zgodila lansko leto. Naš pevec Žan Videc in moj brat sta naredila pesem v angleščini in sem jo poslušal med vožnjo. Všeč mi je bil njen stil, ko sem prišel domov, pa sem jima predlagal, da bi jo posneli v slovenščini. Nad idejo nista bila navdušena, ker se jima je zdelo, da slovensko besedilo ne bi prišlo tako do izraza. Odšel sem v službo v Ljubljano, nakar sem dobil demo posnetek iste zadeve, posnete v slovenščini. Očitno sta moje producentsko mnenje poslušala. Potem je prišel zadnji dan prijave na tekmovanje Melodije morja in sonca, nakar sem se jaz spomnil na to pesem in smo jo prijavili. Bila je sprejeta. Na tekmovanju je bilo kar nekaj izvajalcev, ki so to tekmovanje vzeli zelo dobesedno, kar mi ni najbolj všeč, ampak najlepše je, ko se zgodi nekaj, kar ne pričakuješ, in je naša pesem zmagala. Poleg nagrade za zmagovalno pesem smo dobili še nagrado Danila Kocjančiča za najbolj obetavnega izvajalca. To je bilo nekaj najlepšega, ker je bilo narejeno iz srca. Bili smo popolnoma neznani brez neke konkretne medijske podpore, ampak ljudje so prepoznali trud.