Prvenec Pijammies je soliden, medtem ko bo njegov naslednik še boljši

PIJAMMIES - Pijammies

Še vedno vztrajam, da so Pijammies, rosno mlad ljubljanski jazzovski, fusion in funk kolektiv, naš najboljši bend. Četudi nihče od sedmerice nič ne zapoje, jih je spremljati na odru užitek. Njihovi songi so dinamični spoj včasih malo bolj resnega in globljega ECM-ovskega jazzovskega izraza, pogosto pa se pripeti, da Pijammies padejo v “jam” ali blažjo obliko muzikaličnega transa in nato po teh nevidnih vibah energično mozgajo svoje ritmične in melodične paravane. Takrat me v zavihkih spomnijo na Miladojko Youneed. Septet Pijammies je resnično zrel, za pohvalo zrel bend. Vsi člani Pijammies se zdijo že pri dvajsetih in le še nekaj suvereni virtuozi, že zdaj pa, ponovim, navdušuje njihov kolektivizem, ki je igriv in demokratičen. Slednje tudi v primeru njihovega prvega albuma pomeni, da so si pošteno razdelili minutažo, namenjeno solističnim izpadom. Teh je v resnici le za vzorec. Morda si je glava zasedbe, to je basist in glavni komponist Jošt Lampret, v primerjavi s kolegi rezerviral kako minutko več; čeprav si ni. Vsi Pijammies soldati, z Lampretom na čelu, so podmladek pravzaprav periodičnih oživitev fame, utrjene okrog leksikografsko še kako pomembnega pojma Weather Report. Lampret je, še zlasti izrazito v skladbi Aakash, Jaco Pastorius, nenazadnje pa tudi klaviaturist Blaž Avsenik nekje zelo blizu stilski slavi Joeja Zawinula. Še več. Zvok, ki ga - zaenkrat - imajo Pijammies, je precej osnoven, precej starikav, temeljno jazz-rockovski, se pravi, da je ob najbolj površnem štetju star kakih 45 let. In v vseh šestih komadih na prvencu je tak, isti tak. V tem prekatu najdem največjo pomanjkljivost prvega dolgometražnega izliva zasedbe. Potiho sem upal in pričakoval, da bodo Pijammies na koncu vseeno presenetili s kako digitalijo, impletmentirano v svoje avtorske teksture, več. V bistvu teh sploh ni. Če ne drugo, se mi zdi, da bi s temi lahko kolegom njihovo hipstersko sanjavost prebodel sicer izvrstni kitarist Mark Žakelj. Odveč se mi zdi tudi, da se Pijammies na svojem spletnem gnezdu predstavljajo kot derivat ameriškega kolektiva Snarky Puppy. To pa predvsem zato, ker so Snarky Puppy izpovedno dejansko zelo puhli oziroma povsem zanič. Da so Pijammies nasedli na uspešno marketinško čer znamke Snarky Puppy, se mi zdi nepotrebno (izpostavljati). Kakorkoli. Hkrati zelo dobro razumem, da si za prvi album vsak muzikant želi v enem dihu razkazati, za kaj je žrtvoval najbolj dragoceno desetletje svojega življenja. Podobno so na svojih dveh albumih izvedli Artbeaters. Artbeaters so (bili) zasedba, ki jih je vodil sijajen violist in izjemen glasbeni poznavalec Peter Ugrin ml. Kljub začetnim uspehom kreativnost prav tako številčne zasedbe ni našla lastne izraznosti. Navdušenje nad jazzom in fusionom je pri Artbeaters zaradi vztrajanja pri preizkušenih vzorcih doživelo bridko implozijo. Se pravi, Pijammies morajo zelo hitro močno nadgraditi predvsem lasten zvok. Za kaj takega je bila priložnosti tudi pred meseci, ko mi je na ušesa prišla njihova zamisel, da bi kot svoj prvenec - glede nato, da so jam-mmies - predstavili kar pol ducata koncertov, hkrati torej obilno za-jam-anih posnetkov. Žal se to ni uresničilo.

Največja hit singla na albumu Pijammies sta zdaj malodane že kultni Borut in Lafrina. Borut vsebuje pravo in enakomerno dozo funka, res. Odlični bobnar Gaj Bostič, si mislim, bi ob tem le prikimal. Poleg tega je Borut od vseh skladb na albumu Pijammies tisti, ki vključuje celo nekaj sintetične psihadelije. In ker sumim, da so Pijammies šminkersko kompozicijo Borut posvetili predsedniku, je stvar zaradi te naslovne enigme bolj dopadljiva in zabavna.  

Zato. So Pijammies po prvem ducatu in nekaj koncertih ali po prvemu sklopu fantastičnih vtisov še vedno naš najboljši bend? Definitivno so, verjamem pa tudi, da bodo kmalu presegli svoj prvenec Pijammies.  

Ocena: 4