Rakim naj se raje drži Prešernovega napotka

Ikonični newyorški raper, zaradi svoje nepopustljive ritmične stabilnosti, jasne dikcije in pesniške bistrosti idol največjih hiphop zvezdnikov, je po lanskem albumu The Re-Up spet v žarišču. Septembra bo izdana kompilacija, kjer bo prav Rakim prvi izpostavljeni med številnimi vzhodnoobalnimi raperskimi legendami. Tokrat pa nas skrivnostni Rakim – uspešno je ustvarjalno molčal in se aktivno skrival pred javnostjo skoraj poldrugo desetletje – vabi na lastno produkcijsko vibo. Stvar malce škripa, saj je spomin na njegov tretji album The Seventh Seal (2009) še živ. Tega se očitno zaveda tudi raper sam. A pri A Different Kind ga je ujela lastna senca. Zvočno bi moral ta komad pumpati občutno bolj zrelo in resno, predvsem pa bolj sodobno. Rakimov pripovedovalski flow je še vedno okej, a tudi ta trenutno spet tik pred razvodenelostjo. Okej. Lekcija, ki jo morajo spontano, pa čeprav nejevoljno, priznati vsi hiphop veterani, je: prepusti kreiranje beatov drugemu, mlajšemu producentu – velja za velikega Rakima, enako kot, mimogrede, tudi za domačega rap pionirja.

Funky in sexy, lahko pa tudi obratno! In v primeru, če samo s polovično vznesenostjo deluje glas, mozaik pač dovrši stas! Blu DeTiger je newyorška ustvarjalka sproščenega spogledljivega indie-popa. S tem komadom prekaša vse do zdaj izdano. Namesto egocentričnega kopanja po basu se Blu odloča za ljubko božanje štirih debelih strun, kar pa vsekakor ne izničuje njene virtuoznosti. Blu ima zdaj tak zvok kot premnogi francoski funky godci, obenem podobnega avstralskima kolektivoma Cosmo's Midnight in Mildlife, mestoma takega, kot ga razvijajo londonski Jungle, delno celo kot ga fura Nemec Roosevelt. Pinkponk klub kot kulisa za Bluino predstavo bržčas ni izbran kar tako povsem brez teniških, sploh pa brez šokantnih namiznih idej.

Zgodi se zelo redko, a vendarle se: videospot, ki je tako veličastno porazen, da uspe izničiti še tisti zadnji drobec simpatij, ki jih poslušalec goji do pevca/pevke/benda. Big Mama je naslov zadnjega, nedavno predstavljenega albuma atlantske raperke Latto, nekoč znane tudi kot Miss Mulatto. Latto se z njim poslavlja, saj je pred meseci prvič postala mama. Tak protokol ni nenavaden. Obenem se težko predvidi, kako materinstvo dejansko vpliva na raperko, še zlasti na raperko s tistega najbolj obskurno-opolzkega narativnega pola. Big Mama je torej nekakšno polslovo. Potem pa tole. Za edini, a še vedno le pogojno edini poslušljiv komad s celote Big Mama, Latto pripravi video, ki ga še dodatno zapacka z eksplicitnostmi. Nato poleg uleti še izpeta raperka/soularka Doja Cat. V glavnem, kaže na to, da je Latto res tako tupa, da brez omembe delov genitalij v vsaki polovici verza tudi tik pred zaprtjem vrat za nekaj dolgih sezon – ne gre. Primer prepuščam feminističnim lobijem.