Rammstein v Celovcu ali ko ogenj prežene strahoten naliv

V nedaleč oddaljeni Celovec so na veliko drli tudi Slovenci, a vremenska napoved za pozno sredino popoldne ni ravno obetala. Ob precej zloveščih oblakih je okoli 18. ure začel sprva sramežljivo, kmalu pa prav neusmiljeno "nalivati" dež, kar večine oboževalcev, ki so z vseh strani stadiona ob Vrbskem jezeru drli na prizorišče, niti ni pretirano motilo. Podprti z nekaj pivi, "oboroženi" s pelerinami, večina v primerni črni opravi, Rammstein majicah, niso kazali prav nič strahu, ki bi jih lahko odvrnil od tega, da ne bi ta večer videli veličastnega ognjenega šova industrijskih rock idolov iz Berlina.

V glavah se jim je najbrž podilo nekaj v smislu, "naj padajo ošpičene prekle ali kar koli podobnega, jaz bom danes videl Rammstein", prizori okoli stadiona pa so kazali neskončno reko povsem premočenih ljudi, ki se je valila proti številnim vhodom. Ko je bila večina že na svojih pozicijah v notranjosti, pa je začelo sodelovati tudi vreme, saj je po dveh urah dež izzvenel in potem pol ure pred napovedanim pričetkom tudi povsem ponehal. Pravzaprav so imeli srečo vsi tisti, ki so bili na tribunah, saj je ta zaščitena s streho, tako da je bila edina naloga zanje, da so do sedišč prišli relativno suhi ali po suhem. A igra narave, ki se je očitno ustrašila, kaj vse je ta večer še sledilo, ni prav nič ustavila zvestih navijačev zasedbe.

Rammstein so imeli prvi del evropske turneje med majem in avgustom 2019, nato pa drugi del napovedan za leto 2020, kar so nato prestavili na leto 2021, nazadnje pa, spet zaradi epidemije, na letošnje leto. Pogled na njihov seznam koncertov priča, da je tri četrt koncertov razpordanih, zgolj za redke se še najde kakšna vstopnica. Podobno je bilo tudi v primeru celovških koncertov, saj je bil prvi povsem, drugi pa skoraj razprodan. A Rammstein več kot očitno med epidemijo niso počivali, saj so konec aprila letos ponudili osmi studijski album Zeit, ki ga sprva najbrž niso načrtovali, a so ga ustvarili v času, ko jim je bilo onemogočeno izpeljati načrtovano turnejo.

Predskupina, ko je še krepko padal dež, je bil duo Jatekok, ki je ob dveh klavirjih poustvaril devet priredb zasedbe, med njimi tudi uspešnice Engel, Sonne, Mutter in Ohne Dich, od katerih smo nekatere pogrešili kasneje pri sami zasedbi. Skupina je namreč štiri pesmi z novega albuma vkomponirala v seznam pesmi in so tako nekatere pesmi s koncertov leta 2019 odpadle. Ljudstvo je mogočno vzrojilo, ko je točno ob pol deveti uri zvečer zaslišalo zvoke uvodne Handlove pesmi Music for the Royal Fireworks.

Sledili sta novi kompoziciji Armee des Tristen in Zick Zack, ki sta že ponudili nekaj indicev, kako mogočen šov se nam obeta. Tretja pesem Links 2-3-4 je, predvsem pri Avstrijcih, vzbudila veliko družnega salutiranja in marširanja na mestu, pri Sehnsucht in Zeig dich pa so že začeli konkretneje "kuriti". Mogočna odrska konstrukcija, ki jo z vsako novo turnejo spremenijo, dodelajo in obogatijo, je poleg multifunkcionalnosti dobro prirejena in zaščitena, da zdrži vse ognjene efekte ob dejstvu, da so vsi akterji, od članov zasedbe do številčne ekipe povsem na varnem, četudi se na odru in okoli njega dogajajo na videz nevarne pirotehnične točke.

Pevec Till Lindemann je v vlogi mogočnega voditelja, ki tradicionalno ne komunicira z občinstvom, a poleg predirajočega glasu brez težav iz sebe spravi tudi nežnejše odtenke. Kot tokrat v Mein Herz brennt (Moje srce gori op. a.), ko je petje najprej prepustil občinstvu, nato se je oder obarval rdeče, a čakali smo na ogenj. Ta je proti koncu pesmi švigal naravnost iz njegovega srca, kar je ob navdušenju dalo vedeti, da so njihove pirotehnični triki na zares vrhunskem nivoju.

Umanjkali niso niti komični vložki, za katerega ponavadi uporabijo klaviaturista Flakeja, ki je ravno prav "nebogljen" in vitek, da lahko stopi v vlogo lutke ali otroka in je tako pri pesmi Puppe kukal iz velikanskega kovinskega otroškega vozička, ki mu je Lindemann konkretno podkuril pod nogami. Lynchevski moment šova je zagotovo pesem Heirate mich, ki jih je predstavil svetu in ZDA, veliki režiser pa je pesem uporabil v filmu Izgubljena cesta. Sledila je naslovna pesem novega albuma Zeit, nato pa se je v slogu velike DJ-zvezde v nekakšen dvižni balkonček, ki ga je ponesel proti vrhu odrske konstrukcije, podal kitarist Richard Z. Kruspe, ki je zaloral precej tehno obarvan remiks pesmi Deutschland.

Po elektronskem premoru, ko so imeli ostali člani čas za oddih, so mogočno pesem odigrali še v izvirni različici, Avstrijci pa dokazali, da ni daleč od resnice tista izjava slovenskega filozofa Petra Mlakarja, ko je izjavil: "Avstrijci, vi ste Nemci", saj je večina stadiona ponosno skanirala "Deutschland, Deutschland über alles!", pa naj si kdo misli kar koli hoče.

Do konca uradnega dela so sledile še Radio, s črno-belim kontekstom kot v videospotu, kanibalsko obarvana Mein Teil, ko spet "nastrada" Flake, ki igra mini klaviature v velikanskem kotlu, Till pa ga v vlogi okrvavljenega mesarja z mikrofonom v obliki noža na koncu spet kuha oz. mu konkretno podkuri, medtem kot se Flake skriva v notranjosti kotla. Vse za dober šov. Ob tej pesmi so na svoj račun prišli tudi uradni fotografi, saj jim je bend namenil 12., 13. in 14. pesem, ki so nekakšen vrhunec večera, da najbolje pokažejo, kako veličastnemu koncertu je bil priča razprodani stadion.

Pri hitu Du hast so ognjeni zublji še resneje pokazali zobe, proti koncu pesmi pa prek žic švignili čez celoten parter do končnega buma, še večjo vročino ognjev pa smo lahko začutili pri naslednji pesmi Sonne (Sonce op. a.), ki je morda pogrela in nekoliko osušila celo tiste, ki so bili mokri od predhodnega naliva. Ko je človek priča nečemu tako veličastnemu, ob bok eni njihovih največjih uspešnic, težko ostane neprizadet. Če ga ne pogreje že sama veličina in mogočnost spektakla, zagotovo fizično začuti prvinsko vročino ognja ob pesmi primernega naslova.

Po točno devetdesetih minutah je sledil prvi dodatek, ko so z duom Jatekok ob strani parterja smuknili na mali oder B, kjer so izvedli pesem Engel v minimalistični različici, kjer s(m)o si jih tisti v bližini lahko ogledali nekoliko pobliže. Till je nato odšel do odra nazaj peš, ostali člani pa so v napihnjenih čolnih "crowd surfali" vse, dokler niso dosegli osrednjega odra. Sledila je pesem Ausländer ter njihova klasika Du riechst so gut, ki je poleg pevčevega prasketajočega loka na začetku in švigajočih ogenjčkov iz ramen kitaristov proti koncu, zdaj precej manj ognjena kot nekoč.

Drugi zaključni vrhunec večera je bila komična oda seksu v pesmi Pussy, kjer Till proti koncu zajaha mehanični penis (metalec konfetov), ki se je z leti (očitno v luči gibanja 'me too') iz dejansko oblike penisa spremenil v nekakšno cyber različico kovinskega topa za peno, ki so jo zdaj zamenjali s podolgovatimi konfeti. Ti so za sam finale švigali tudi iz stolpov v ozadju parterja, da je bilo proti koncu ponekod videti, kot da je padel sneg, saj so bila tla povsem bela.

Še tretji vrhunec je bila njihova istoimenska pesem, ki jo je za svoj film prav tako uporabil Lynch, Till pa je klasično gorečo kovinsko obleko, v kateri se je dvignil na oder na prejšnjih turnejah, zdaj opremil z nekakšnim piro nahrbtnikom, ki ima cevi na vse strani, v obliki kroga, da so ob ključnih trenutkih iz njih švignili ognji, efekt pa je bil  v obliki sončnih žarkov ali pava, ki je široko razprostrl svoja najlepša peresa. Zares impresivno.

Sklepni del je pripadel še pesmima Ich Will in novo Adieu, ki je v nekoliko spokojnejšem tonu ljudi pospremila s stadiona, ko sta odmevali še klavirska različica Sonne in remiks skladbe Haifisch. Od zunaj je stadion z navpičnimi žarki deloval, kot da so ali bodo tam vsak čas pristali nezemljani. Zagotovo je težko opisati ali podoživeti občutke, ki jih ima nekdo, ki prvič vidi koncert tovrstnih dimenzij. A je treba priznati, da so Rammstein milijonska mašinerija glasbe in spektakla, ki poskrbi, da imajo tudi tisti, ki so jih videli na več turnejah kaj (novega) za videti in slišati, čeprav možnosti vsekakor niso neskončne in v nekaterih pogledih malce omejene.

Debeli dve uri ognjenega spektakla trdih kitarskih rifov, korakajočih ritmov, z nekaj nežnejšimi in tudi sintetičnimi vložki, sta bili pravzaprav brez napake. Rammstein se potrudijo, da ljudje, ki so svoj denar zapravili tudi za majice, kape in nenazadnje za spominske kozarce za pivo, dobijo kar največ, kar jim najmodernejša koncertna in pirotehnična produkcija lahko ponudi. Čeprav so že namigovali, da bi lahko odnehali, jih je epidemična situacija očitno podžgala, da nadaljujejo v najboljšem možnem slogu. In ker to počno tako uspešno, izkupiček pa je zmaga tako zanje kot za občinstvo, zagotovo nimajo nobenih pravih razlogov, da bi to zares uresničili.