Rancid: Punk-rockerska veselica kot krst nove Cvetličarne

Kako zvesto je Punk Rock Holiday občinstvo, se je pokazalo decembra lani, ko se je v skoraj rekordnem času razprodal koncert ljubljencev te scene, Rancid, četudi so se po več kot trideset let dolgi karieri, začeli so namreč že leta 1991, namenili prvič priti na samostojni koncert v deželo pod Alpami. Podobno sestavo obiskovalcev, kot jo ima tolminski festival, ki ga že vsa leta uspešno vodi Andrej Sevšek, je pokazal tudi sobotni večer, ki je bil za povrh vsega še dodatno vznemirjujoč, saj je bil to prvi koncert v novi dvorani ljubljanske Cvetličarne, ki se je razširila tudi v prostore nekdanjega VPK.

Gneča pred samo halo se je po 19. uri krepko stopnjevala, četudi se je morda polovica ljudi odločila, da izpusti predskupini, britanske punkerje Grade 2 ter njihove ameriške kolege The Bronx, ki sta s slogani "let's go" in nalezljivim poskočnim punkom dodobra ogreli oder in občinstvo pod njim.

Dvorana, ki se lahko kosa s kakšno podobno na Dunaju (npr. Arena, Gasometer), je vsekakor zelo primerna, ob strani dovolj zračna, na stropu pa primerno oblazinjena, kar absorbira nepotrebne zvočne odmeve, četudi je balkon precej bolj temperaturno razbeljen kot sam parter. Sama dvorana je za DJ dogodke teoretično pripravljena sprejeti okoli tri tisoč obiskovalcev, tokrat pa jih je bilo, zaradi produkcije, temu primerno manj, četudi se je zdelo, da je, razprodanosti navkljub, nabita do zadnjega kotička.

Napovedanih četrt do 22. ure so na oder "uleteli" Rancid v postavi Tim Armstrong, Matt Freeman, Lars Frederiksen in Branden Steineckert. Če se spomnimo, Rancid smo lahko videli kot predskupino Green Day, ko so nastopili pred skoraj natanko šestimi leti v Stožicah, 6. junija 2017. Tudi takrat se je veliko ljudi udeležilo koncerta samo zaradi njih, tokrat pa so bili pri nas prvič v vlogi osrednje zasedbe.

In že ob zvokih prve, istoimenske, pesmi z njihovega desetega albuma Tomorrow Never Comes je avditorij dobesedno eksplodiral v poljubno letečih projektilih pivskih pločevink, ter prerivanju, ki je sčasoma eskaliralo v "crowd surfing", kar je za skejtersko-punkovsko občinstvo običajen in prav nič ekscesen pojav. Ker je bil to večer skejterskih kapic s šiltom, divjih punkovskih pričesk, tudi irokez, in pripadajočih tetovaž, je bil pričujoč koncert idealen razlog za veselico, kot je v Ljubljani že dolgo ni bilo.

Rancid so pripravili spodoben pregled diskografije, tiste oboževalke, ki imajo v spominu mlajša in (bolj seksi?) Tima in Larsa, so hitele razlagati, da moža, ki sta oba naložila že prek pet križev, pač nista videti več tako kot nekoč. A to seveda ni imelo zveze z dejstvom, da Rancid zelo dobro nadaljujejo in počno tisto, po čimer jih njihovi privrženci najbolje poznajo – igrajo speven punk rock, ki bo zadovoljil tudi marsikoga drugega, ne zgolj najbolj zvestih oboževalcev.

Levoroki Armstrong s svojo oguljeno črno Gretsch kitaro dela vragolije, kot da ne bo konec novembra dopolnil že 58 let. Dober pokazatelj njihove vztrajnosti je tudi deseti album Tomorrow Never Comes, ki je uradno izšel dan pred ljubljanskim koncertom. Pod produkcijo le-tega pa se je podpisal ustanovitelj založbe Epitaph Records in kitarist zasedbe Bad Religion, Brett Gurewitz.

Podobno kot je omenjeni album najkrajši v njihovi karieri (manj od 29 minut), je bil kratek tudi njihov tokratni koncert, čeprav so odigrali, reci in piši, kar 27 pesmi. A punkovske poskočnice običajno res ne komplicirajo in redkokatera preseže tri minute. Kar pa razpoloženega življa pod odrom nikoli ni motilo, saj je zaposlena s poskakovanjem, veselim in na pogled ne prav nežnim prerivanjem, a vse to in še kaj več pač spada k punkersko-skejterski estetiki, vse v imenu poskočno-stimulativne glasbe in zabave s čim manj omejitvami.

"Dame in gospodje, hvala vam za vaše potrpljenje, čas, vaše glasove in aplavz, mi smo Rancid, tole je Ruby Soho," je zadnjo pesem večera napovedal Fredrikson, ko smo se še nadejali, da to po dobri uri in četrt vseeno ne bo zadnja pesem večera. A glede na triinpolurno trajanje celotnega dogodka je bil petnajst minut krajši nastop Rancid morda za koga malce minusa in želja po še kakšni pesmi, ki je niso zaigrali. Vseeno pa celotne slike in vtisa nove Cvetličarne, ki je z razširitvijo na kapaciteto končno postala spodobno veliko prizorišče, kakršnega je Ljubljana krvavo potrebovala, nič ni moglo skaziti. Za nadaljnje "testiranje" novega prizorišča bodo že 6. junija poskrbeli metalci Behemoth in Meshuggah ter 19. junija skajevci The Interrupters.