47-letni pevec Ville Valo, ki počasi drvi proti petdesetim, se je z zasedbo HIM razšel leta 2017, kot pravi "v dobrih odnosih", čeprav je dejstvo, da je bil s člani matične zasedbe prijatelj od zgodnjih najstniških let. Zato je logično, da se je potem počutil nekoliko izpraznjenega in se je kreativno reaktiviral šele po treh letih, v koronskem času.

Album Neon Noir je tako zastavil povsem sam, za album je posnel vse instrumente, po vzoru enega od svojih vzornikov Princea, čeprav je priznal, da so bobni zanj kar trd oreh. Valo je pred desetletji slovel kot neumorni žurer, ki je na "slaba pota" speljal tudi "jackassovca" Bama Margero, ki se še danes bori s peklom odvisnosti, medtem ko se za Vala zdi, da po dolgoletnih ekscesih zdaj živi zelo zdravo življenje, saj naj bi se, poleg alkohola, odpovedal tudi cigaretam.

"Album Neon Noir je kot glasbeni ekvivalent filma Iztrebljevalec, enega mojih najljubših filmov, saj je raznožanrski in ga je težko točno opredeliti in podobno je tudi z glasbo na mojem samostojnem prvencu," je povedal pevec, za katerega se zdi, da ga je obdobje po 40. letu popolnoma streznilo, njegova vitkost pa priča tudi o strogem, (menda) veganskem, prehranjevalnem režimu. Njegova pojava je tako v živo še toliko bolj suhljata, saj poleg obvezne maskare okoli oči deluje kot nekdo, če se malce pošalimo, ki je nedolgo nazaj vstal iz groba in si poveznil črno čepico, od katere se le redko loči.

A to zagotovo ni motilo občinstva v razprodani ljubljanski Cvetličarni, ki ga je po uvodnem ogrevanju londonskih darkerjev Zetra pričakalo točno ob napovedani 21. uri četrtkovega večera. V slogu albuma Neon Noir so prostor napolnili roza-vijoličasto-rdeče-modri odtenki. Na pričujoči turneji pevec namreč predstavlja pesmi s samostojnega prvenca in največje hite njegove nekdanje zasedbe. "Srečna glasba me užalosti, žalostna pa osreči, ne vprašajte me, zakaj, a nisem edini," je povedal lani za NME, saj letos na turneji žal ne daje izjav ali intervjujev. Sicer pa je o albumu izjavil tudi, da plove nekje med zvokom njegovih idolov Depeche Mode in Black Sabbath.

Samostojne pesmi tako na plošči dejansko zvenijo bolj sintetično, saj pri marsikateri pesmi zapluje tudi v nekoliko bolj elektronske vode, v živo pa pesmi zaživijo v nekoliko bolj rockerski podobi, kot se tudi spodobi. Singli, kot so Run Away From Sin, Loveletting, The Foreverlost, ali naslovni so tako že našli poslušalce, predvsem po Evropi, saj je plošča lani debitirala na prvem mestu na Finskem in med prvimi petimi v Nemčiji. Vseeno pa še vedno najbolj žebljico na glavico zadenejo pesmi zasedbe HIM, ki jih, tudi slovenskih oboževalci in predvsem oboževalke, najbolje poznajo in imajo za njih očitno majhen nostalgičen prostorček v malih možganih.

Vale, ki je na nastop prišel neposredno iz hotela, tako ves koncert publiki ni rekel niti besedice, čeprav je ta pokazala precej več živahnosti kot on sam, ki se je prestopal po odru samo par metrov sem in tja, nekoliko več čustev pa je vendarle pokazal proti koncu, po dobri uri uradnega dela, ko je sledil dodatek s kultno Gone With The Sin, ter še štirimi skladbami, ki so nastop zaokrožile na klasičnih devetdeset minut. Pevec se je ob koncu zahvalil za prijaznost, četudi je morda koncert izvedel nekoliko hladno in glasovno ne preveč izrazito, kar lahko "krivimo" na ozvočenje ali pač njegovo opreznost glede na to, da ga v slabem mesecu čaka še več kot dvajset koncertov na pričujoči turneji.

Zanimiv je podatek, da bo konec leta njegov največji hit s HIM, Join Me in Death, star četrt stoletja, pevec pa je priznal, da mlajši obiskovalci bolje poznajo novo ploščo kot stare uspešnice. Oboževalke, med katerimi je ena na balkonu držala majico z napisom "Hellsinki", so tako zagotovo prišle na svoj račun, je pa res, da Valo ni zaigral prve uspešnice, ki je bila priredba Wicked Game Chrisa Isaaka. Te zdaj ne igra več, saj se je nedavno pošalil, da tudi v tem smislu "postaja vedno bolj egoističen" in da raje izvaja samo svoje avtorske pesmi, ki jih lahko zapoje magari v spanju ...