Razumljivo slab osmi album velike-male Ariane G.

Idilično mehak uvodni napev Kiss Me nas povede v vse prej kot v novo romantično predstavo ene najbolj uspešnih pop zvezdnic minule poldruge dekade. Povratniški album nekdanje najstniške televizijske in nato filmske dive, predvsem pa fenomenalne pevke in avtorice Ariane Grande že prikazuje kot utrujeno in malodane že apatično lupino tistega, kar je etablirana entertainerka predstavljala še nedavno.

Na tej točki ostaja posebej izpostavljen pevkin trojček albumov, izdanih med letoma 2016 in 2019 (Dangerous Woman, Sweetener in Thank U, Next). Izjemna vokalistka je na vseh teh slavila svojo neukrotljivost in še prej idejno ter predvsem nastopaško silovitost, ki je skupaj z njeno drobno postavo (primerljivo z Billie Holiday in Madonno) historiografom šovbiznisa ponujala neskončno veselje. Že pred mesecem je Ariana Grande napovedala, da do preklica velja njen umik s scene. In Petal potrjuje prav to. Vprašanje ostaja, ali si je Grandejeva ob napovedanem slovesu želela še kritiških sulic. Bržčas ne. A drugače skoraj ne more biti, kajti pričujoče glasbeno delo si resnično ne zasluži drugega.

Za pevko in igralko je zelo delovno obdobje, saj je v zadnjih dveh letih nastopila v kar štirih hollywoodskih uspešnicah, vključno z dvema deloma fantazijskega muzikala Wicked in Wicked: For Good. Kratkotrajno ljubezensko razmerje s soigralcem Ethanom Slaterjem pa je le še ena v nizu njenih hitro propadlih vez. Seveda tudi ta Arianinega vedrega duha ni povzdignila, temveč le še bolj obremenila in, kot kaže, skoraj ugonobila. S povprečno, tj. nič kaj intenzivno, kaj šele inovativno pevsko vajo, ki jo slišimo na albumu Petal, se častitljivo Grandejevo upravičeno sumi, da je svojemu producentu Ilyi Salmanzadehu, iransko-švedskemu pop magu, znanemu tudi po številnih superdonosnih sodelovanjih s kolegom in mentorjem Maxom Martinom, preprosto na hitrico odpela svoje partiture, nato pa mu slepo "predala posle" v smislu, zdaj in do konca produkcije pa si na potezi samo še ti.

Žal se tudi Ilya s Petal ni proslavil. Oh Well je song, ki zažubori zgolj zaradi rahločutne drum'n'bass ritmike, singlična Hate That I Made You Love Me je tudi v kontekstu celotne liste songov resda dramaturško in tudi sonično boljša od večine drugih, ironično pa je edini song s Petal vreden pozornosti Never Get Over Me, ki je nova (ne)diskretna povračilna zaušnica srčnemu izbrancu, ki je trenutek pred tem končal na pevkinem seznamu bivših. Zato. Naj Ariana najprej počije, si obenem opomore tudi od morebiti še vedno akutnih anoreksičnih motenj in drugih tegob. Šele zatem jo še kako entuziastično pričakujemo nazaj. Kaj pa če se to ne zgodi in se Grandejeva sploh več ne vrne? Slednje žal ni izključeno.