Recycleman: Lahko se naučiš obrti, a to te še ne naredi artista

Prvi vtis, ko dobiš plato v roke, je res KWA. Davidova glava, japonske črke, kaj pomenijo, pa imamo tudi besedo opera. Res, KWA?

Gre za oblikovni pristop. Prva ideja je bila, da bi bil naslov albuma Kway Zdey. Da bi šlo za vsebinsko afriški vajb, kot da greš na safari. A zdaj ni tako. Gre bolj za organic-funky groove, na klaviaturah, tolkalih. Napis na ovitku opera pa zato, ker gre za glasbeno delo, ki ga bomo ob pravem času predstavili tudi z bendom. Sicer za zdaj ne bomo nastopali, saj nisem za to, da ljudje na mojih koncertih sedijo, saj gre vseeno za neke vrste plesno glasbo, namen pa je druženje in zabava. Na naslovnici je še prevod Recycleman opera v japonščini in korejščini. Afriški moment pa se odraža v kamuflažnih kolažih.

KWA je "kvakajoča" skladba, Žabe svatbo so imele. Na zadnji strani imaš Ponča, pa recycle žabca, se pravi si imel rajši Ponča in Tora kot pa Modrega dirkača?

Naredil sem predelavo ponarodele pesmi Žabe svatbo so imele, seveda v funky verziji. Zato nisem preveč kompliciral. Risanka Pončo in Toro mi je prišla prav, da nisem risal svojih žab. Vedno imam v dizajnu kakšne lego kocke, Dalaj, Lego … Pončo in Toro je bila risanka naše mladosti, za tiste, ki smo odraščali v nekdanji Jugoslaviji. Pončo je pametnejši kot Toro, ki je neumnejši in je vedno nasrkal. V knjižici so vsa besedila, kar bi morali po mojem mnenju imeti vsi raperji. Čeprav je to šele moja šesta plošča, imam dovolj izdelano tehniko, in če hočem nekaj povedati, nimam česa skrivati. Še vedno gre za rap, to ni trap.

Pod vse si se podpisal sam, pesmi, aranžma, producent, oblikovalec ... Kakšen je občutek, ki si sam mojster za vse, naporno ali pravi "know how" pride z leti?

Večinoma slovenski raperji pišejo samo tekste, kar se mi zdi po svoje žalostno. Nekateri redki pa tudi glasbene podlage, npr. Ghet in Sunny Sun. N'Toko se je, kot vem, podpisal pod vse. Meni veliko pomeni, da ustvarim vse od A do Ž, četudi sem na začetku kariere sodeloval z drugimi koproducenti, ker sam še studijsko nisem znal vsega. A računalniki so toliko napredovali, tudi videospote montiram sam. Seveda je dobro imeti tudi ekipo, s katero sodeluješ in ti pomaga. A se mi zdi, da avtorsko delo ljudje dojemajo bolje, če si v celoti avtor. Zaradi tega se mi zdi, da sem po vseh teh letih še vedno aktualen in zanimiv. Morda sicer bolj moji generaciji ali tistim, ki me poznajo po prvih dveh ploščah. A tudi ti ljudje, prijatelji in kolegi že imajo otroke, ki so izpostavljeni moji glasbi. Cekini padajo z neba s prejšnje plošče je postal napol družinski hit. (smeh)

Kako gledaš na svojo zapuščino, kako si v svoji glavi razdelil obdobja AliEna, Dalaja in Recyclemana?

Ljudje me sprašujejo, zakaj nisem več AliEn, a glasbeno ni nobene razlike. Če bi na koncertnih plakatih pisalo AliEn, bi bilo glasbeno vse enako, igrali bi iste komade z istim bendom in enakim aranžmajem. Plošča bi bila drugačna samo v imenu. Recycleman znamko "furam" že kakih deset let in delam na polno tudi kot didžej. Kot se spomnite, smo v Sloveniji imeli akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, kjer se je Recycleman tudi idejno pojavil in rodil. Grem pač naprej s časom. Sirni in mesni je tako ena od pesmi na koncertu. Širši javnosti sem poznan morda na prvo žogo po tem komadu, a moji feni poznajo kar lepo število ostalih uspešnic. Nekdo, ki me pozna vsaj malo, zna našteti deset mojih pesmi, v nasprotju s kakšnim drugim izvajalcem, ko ljudje ne znajo našteti niti treh pesmi, četudi jih redno poslušajo. To se mi zdi zanimivo.

Živel si v Indiji, kakšni novi začetki in premiki v miselnosti so bili to zate?

Obzorja se ti razjasnijo in odprejo že prej, ne potem, ko se preseliš. Z Mirando sva bila skupaj že sedem let, ko sva se odločila za selitev v Indijo, prej sva večinoma potovala na Tajsko, a se tja nisva želela preseliti. Indija pa zato, ker nisva želela iti na Kostariko, ki se nama je zdela preveč ameriška. Tajci so precej divji, a enako tudi Indijci. Za svojimi nasprotniki tečejo tudi z mačetami. Po treh, štirih letih sem začel pogrešati moderen, evropski način življenja, ker je Indija še vedno precej retro. Tja sicer še vedno lahko grem v prihodnje, ob petnajsti obletnici albuma Leva scena sem videl, da moje občinstvo še obstaja. Tako smo razprodali Kino Šiška in čez en teden še enkrat, v Mariboru je bil enako poln ŠTUK in iz treh koncertov, pa je bilo tako v letu in pol do dveh, potem kar triintrideset nastopov! Imel sem vrhunsko ekipo, Roman Ratej, Denis Beganović, Luka Ličen, Rok Škarabot, Matej Koželj in Ugo Ugowski. Naredili smo res odličen funky groove. Tako dobri glasbeniki so bili na kupu, da so mi začeli ljudje, kot sta Magnifico ali Jan Plestenjak, jemati ljudi iz benda.

Spomnim se še časov, ko si pisal kolumne za Mladino, pa si bil, očitno priložnostno, Ali Skejter na Skate TV, pa DJ Poha, DJ Goba itd. Kateri psihedelik je imel nate največji vpliv?

Vsak po malo. Marihuana me je odpeljala na "pravo pot", razširila mi je zavest. Uf, to se čudno sliši (smeh). Vsi, ki so trdili, da pelje v trde droge, so povsem zgrešili, vključno z gospodom Krekom, ki se menda ni izkazal kot strokovnjak na svojem področju. Po mojem mnenju tako ne more biti vodja usmerjanja zdravja v državi, ker je nekakšna karikatura samega sebe. To je žalostno. Raziskal sem magične gobe in LSD. Tako sem na LSD vizionarsko napisal pesem Nai firma dela, ki se mi še vedno zdi najbolj ekološka pesem v Sloveniji. Tudi druga polovica kariere Beatlov npr. je bila v povezavi z marihuano in LSD, Jim Morrison enako, mojster na psihedelikih, z viskijem pa se je prizemljeval (smeh). Žal je imel težave zaradi heroina. Moja pesem o heroinu je U-trip mladosti, o čemer so me ljudje spraševali še leta in leta. Takrat sem promoviral zdravilo ibogain, ki je iz afriške rastline iboga, ki je tako močna izkušnja in čiščenje telesa, da pravzaprav resetira, saj te očisti, tudi vseh odvisnosti, če so prisotne. Po taki izkušnji se življenje lahko dejansko povsem spremeni. Zvokovno sem to prikazal na albumu Red’a'Red in prav zaradi tega je tako "odštekana" plošča. Nikoli nisem imel imel stika s heroinom, žal pa sem imel prijatelje, ki so ali odšli ali si uničili življenje, saj je zelo škodljiva substanca.

Poleg glasbe si tudi slikal, kako ločuješ med različnimi načini kreativnosti?

Glasba je izraz čustev, a se mi zdi, da je 80 odstotkov glasbe pri ljudeh terapija, preostalih dvajset pa je izražanje veselja, sreče. Govorim seveda v produkciji, kjer se čuti samostojno avtorstvo. Morda me zato ljudje bolj cenijo, ker to čutijo, saj ne znam delati umetnih hitov. Ne morem jih. Umetnost je umetnost. Po selitvi v Indijo sem mislil nehati z glasbo, a sem kmalu po prihodu tja začel veliko didžejati, saj v okolici Aurovilla ni bilo veliko didžejev. Imel pa sem čas, saj se čas tam nekako raztegne. Po kakšnem mesecu gledanja v zrak moraš začeti nekaj delati, ker si navajen, da nekaj počneš, da nekaj groovaš. Indija ima drugačen način živahnosti, večinoma v prometu prevladujejo npr. motorji. Tam smo si ustvarili nekako svoje življenje, saj nismo bili ne del turizma ne kakšnih organiziranih ašramskih organizacij. Ašrami, kot je moje mnenje, niso za turiste, so za nekoga, ki bi se rad odmaknil od tipične civilizacije in se v varnem okolju, z nekimi vsaj napol somišljeniki, posvetil svojemu notranjemu duhovnemu razvoju. Ker pa sem imel ta t. i. notranji duhovni razvoj že precej razvit iz Slovenije, z Rakitne, Tajske in tako naprej, v Indiji nisem iskal duhovnega razsvetljenja. Beseda duhovnost mi ni pravzaprav blizu, saj mi da vtis fanatičnih iskalcev nečesa vnaprej zamišljenega in me, kot v šali rečeno, sili v bruhanje. 

Hude rime so precej psihedelije, četudi obdelaš vse, od politike, kapitala do boga?

Zato je to prva pesem na albumu, četudi ni najbolj ušesom prijazna skladba, je recimo tak punk-funk in je zato primerno umazan tudi zvok. Dejansko gre samo za boben in bas, ki "usekata", da je potem drugi del plošče bolj "nagruvan" in funky.

Kolk je tunelov do MB – nadaljuješ tradicijo, da se Ljubljana in Maribor ne marata – oz. metafora za kaj je ta pesem?

Sploh ne. Gre kvečjemu za nadaljevanje pesmi Čudna pot. Ugotovil sem, da imam na vsakem albumu en t. i. potovalni komad, kjer po navadi potujemo z avtom. Ideja je nastala v momentu, ko se vozimo na nastope, tam nekje na Trojanah, ko dejansko pomisliš, koliko je tunelov do Maribora in se kdaj lahko vožnja vleče. Gre pravzaprav za spev ljubezni do Štajerske, Prekmurja in Prlekije. Viole so mi kul, saj imajo dober pristop do športa in vsega s celostno podobo, tako da"respect". Namreč tako kot Prince, Purple Rain, katerega velik oboževalec sem.

Čeprav si zdaj priseljeni Kranjčan – kako se imaš v Kranju, pravzaprav si v Kranju tudi rojen …

Zanimivo, prestolnica Kranjske. Prijatelje hecam, da je Kranj glavno mesto Ljubljane. V starih časih so vse velike ideje od tu prišle v Ljubljano. Ljubljana je na neki način mesto mnogih priseljencev. Tako je šele zadnjih nekaj generacij po prvi in drugi svetovni vojni pristnih Ljubljančanov. V Kranju je bilo pred koronsko krizo veliko turistov Korejcev, ker je na pol poti do Bleda. Tu sem tudi, ker je kul glasbena in sploh art scena. V Kranju imam dobre pogoje za življenje in imam okej standard. Saj v Ljubljani npr. ne najdem takega stanovanja za spodoben denar, ki si ga lahko privoščim v Kranju. Kot raper oz. artist namreč nimam v lasti lastnih nepremičnin, hvala mami in očetu. 

Jutro dobro – zasanjano govoriš o tem, da bodo otroci šli v šolo, tudi če so te zanič... zakaj se ene zadeve v družbi ne spremenijo, a vsi vemo, da so zanič?

Slovenija je ena redkih dežel, kjer znamo vsi brati in pisati. Prednjačimo v svetu. Kar je redkost. Nismo sicer edini, je še nekaj držav. Slovenci smo na splošno  prepametni, preizobraženi, a ljudem se ne da preveč delati. Vse vemo, vse nam je jasno, a zgolj v teoriji. Šola je vsebinsko zastarela. Otrokom je v šolah dolgčas, saj imajo svetovni splet, kjer se lahko učijo hitreje, angažirano vsebin, ki so zanimive. Učitelji jih ne dohajajo. Spomnim se, ko smo se v šestem ali sedmem razredu učili erozijo Zemlje v Afriki. Pa koga to zanima, če nisi ravno na geološki fakulteti? Morda je v Sloveniji petdeset takih ljudi. Pa recimo katere so vinske pokrajine v Sloveniji, ker očitno moramo vino prodati, ker radi pogledamo v kozarec itd. Sam vina ne pijem zaradi dodanega žvepla. Dobro vino nima žvepla in ga je zelo malo. A takih stvari se ne naučiš v šoli, to se naučiš pozneje. Ker sem si želel potovati z ladjo po svetu, sem šel precej iluzorno na pomorsko šolo. A takoj ko v prvem letniku nismo šli niti veslat s čolnom, sem vedel, da to ni šola zame. Sem pa tako v Portorožu, kjer je pomorska srednja locirana, obilo poslušal takrat v poznih osemdesetih italijanske radijske postaje. Takrat je Jovanotti vrtel Run DMC, Public Enemy, Dereka B-ja, da sem še bolj padel v rap in hip hop.

Moja sestra – rapaš "pretepu mej fotr, pretepala mej mt, če en bi meu sestre, bi pretepu me še br't ..."  Kaj je to, samoizpovedno tragična družinska zgodba ali ...

Včasih so otroke lahko vzgajali s klofutami, danes te lahko že tožijo zaradi tega. V moji osnovni šoli so vzgojno metali v nas kredo in ključe, pa kakšen učitelj je koga zlasal. Moja domača vzgoja pa je bila precej konfuzna. Starša pedagoga po mojem mnenju še do zdaj nista vzgojila sebe, kot bi bilo treba. Jaz ju razumem že skoraj dvajset let in več, samo ne vem, ali bi onadva kdaj lahko mene. Različne generacije, vplivi okolja, drugačna karma duše.

Te moje superge – težko je preslišati Billie Jean beat ... sicer pa asociacija na "old school" pesem Run DMC, My Adidas. Zanimivo, da rapaš o supergah, počasi greš proti petdesetim. Ostajaš za vedno mlad?

Gre za "tribute" supergam, ker jih vsakič, ko jih zgulim kot skejter, težko vržem stran iz čisto ekološkega razloga. Ugotovil sem, da ima veliko ljudi, prijateljev, znancev enak problem. Dostikrat se mi zgodi, da se pesem rodi iz preproste misli, enega stavka. Moja letnica, cifra rojstva, sicer nič ne vpliva na vsebine mladostniško-otroških prebliskov.

Device v cerkev – sliši se kontroverzno, od kod ideja za pesem s tako tematiko, razmišljaš o nečednostih v Cerkvi, pedofiliji, tercialkah, starih devicah, mladih ministrantih?

O tem res nisem razmišljal na ta način, kot si vprašal, a toliko se govori o kleru in izkoriščanju mladoletnih oseb v seksualne namene starejših občanov, oblečenih v duhovniško obleko. Slovenija ima težave s pravnim sistemom in pravičnostjo. V tujini je to hud zločin. Pri nas pa očitno malce skomignejo z rameni v smislu, saj ni nič ukradel ali koga ubil. Prav govor je bil o tem, da bi naredil eksperiment, da bi raziskal, kaj se zgodi, kakšne so posledice, če ukradeš žemljo. Tam gre za pač le za otroke, ne za denar in biznis. Morda je Cerkev v Slovenji tako močna, pa jaz o tem nič ne vem. Kar dejansko ne vem. Tudi v filmu Spotlight, po resničnih dogodkih, celo duhovniki govorijo o tem, da tako omogočajo otrokom stik z bogom, kar naj bi opravičevalo njihovo početje. Kar je perverzno. Tako kot primer Michaela Jacksona. Slovenija je seksualno zelo zadržana, o teh stvareh se ne govori preveč javno. Mene je spolnost vedno zanimala, kar sem bral tudi v očetovih knjigah, o afriških plemenih in variacijah po svetu. Če pa smo s starši v mladosti skupaj gledali film, so pa skoraj vedno premaknili kanal, ko je bil v kakem filmu seks. Šli so se neko kvazi čistost (smeh).

Karantena car je zadnji komad na albumu – očitno si jo izkoristil kreativno - kaj pa zdaj, ko morajo višji razredi nositi maske, kako vidiš to koronsko situacijo?

Skoraj so že ugasnili vse kulturno življenje zaradi kvazi virusne bolezni, ki niti približno ni tako huda, kot smo mislili, sicer bi ljudje padali po cesti in ne bi imeli kam s trupli. Prometa na cestah zaradi smrtnih žrtev v vseh letih tudi nismo ustavili, ker je gromozanski biznis. Tudi mask ne bodo nehali prodajati, četudi so iz suženjsko narejenih okolij, od kitajskih muslimanov, ujetih v taborišča, kjer jih šivajo. Po mojem gre za svetovno karmo, ki prihaja še iz prve in druge svetovne vojne, ki pa je ciklična, od plinov v nacističnih taboriščih. Cel svet mora to nekako sčistiti. Planet, ki ima svoj razvoj, Zemlja sama, je kar upravičeno jezna na ljudi, kar se dogaja, plastika v morjih, požari, poplave. Vse se mi zdi logična posledica. Ko je usekal meteor, so izginili dinozavri, če ne bomo delali po pameti, bomo izgubili vse gozdove v Amazoniji, ne bomo mogli dihati. Voda se bo dvignila zaradi staljenih severnih in južnih tečajev, izginila bodo vsa mesta ob morjih, Los Angeles, New York, Dubaj, Hongkong, Madras, Sydney, Melbourne, Bombaj. Tukaj v Ljubljani, Kranju smo okej, skoraj 400 metrov nad morjem, recimo. A poslovite se od Portoroža, zadnja priložnost, hitro izkoristite vavčer. Tako kaže, koliko hitro pa to bo, ne vem. Zemlja ima svojo evolucijo, kjer smo mi mravlje. Dojeti bi morali, da na drugih planetih ni tega, kar si Nasa in raziskovalci strokovnjaki zamišljajo. Iščejo vesoljce. Če hočeš vesoljca, pojej gobe in se v živalskem svetu pogovarjal z njimi in rastlinskimi bitji, saj so živali vesoljci. Poglejte le Vojno zvezd, že tam je to prikazano, da so tudi živali v resnici vesoljci. Ali smo tudi mi, pa ne vemo, ali pač. He he. Sicer pa se mi korona zdi bulšit človeštva. Če so hoteli razredčiti človeštvo, so naredili prešibek virus. Saj menda ta virus obstaja že okoli deset let. Ne prenaša se po zraku menda, samo prek sluznice. Sicer pa vsi potrebujemo en trenutek v življenju, da nam poči film in da začnemo živeti iz sebe.

Je počil tebi?

Večkrat (smeh). Že v tretjem razredu sem pobegnil iz razreda, ker mi je šla na živce neka učiteljica. Takrat je bilo prvič. Nato pa nekaj let nisem šprical šole, ker sem imel boljše učiteljice. Sicer sem imel dobro in lepo otroštvo. Knjige, igrače, hrano, zdravo življenje na Bratovševi ploščadi. Rolko sem imel že v drugem razredu osnovne šole, sicer je bila preprosta plastična rolka, pravi skejt pa sem dobil pri sedemnajstih. Lani sem še skejtal, letos samo trikrat. Poškodbe.

Pa ti je kdo od omenjenih v Levi sceni kdaj priznal, da si imel prav, ko si povedal stvari, kakršne so bile?

Aleš Klinar mi je čez nekaj let pritrdil, da sem dobro povedal. Pero Lovšin je bil že na tiskovki za prvi album, fan od prve plošče. Vseh pet mojih albumov skupaj se je prodalo krepko čez deset tisoč. A mi ni do postavljanja rekordov. Po dolgem času sem nedavno spet poslušal Levo sceno in je kar "hard". Občutek je bil prav tak najstniški v smislu "glej, kaj jim dela ..." Ha ha. Kot da sem oboževalec. Leva scena mi je bila kot katarza, zares sem imel problem s slovensko glasbo, ne z ljudmi osebno. Krivi so bili očitno radijski uredniki, ki so vrteli samo trapasto glasbo. Kot zdaj mnogo vrtijo samo osemdeseta na določenih radijskih postajah, a spet samo določene pesmi. Svetovni splet pa je to sprostil.

Si z leti izgubil svojo ostrino, si manj kritičen kot v mladih, jeznih letih ali samo na drugačen, bolj prefinjen način?

Na drugi plošči sem se distanciral in nisem obdeloval domače glasbene scene, bolj ekologijo, droge, življenje, druge zadeve. Mnogi ljudje delajo pesmi za svojo terapijo, a jaz sem s tem opravil večinoma že na prvi plošči. Potem pa je bilo več "feel good" pesmi. Sedaj pa bo treba poslušati nove komade. He he.

V protestih se nisi pretirano angažiral, v nasprotju s kom drugim?

Bil sem prisoten, a nisem šel napadat predsednika. Imamo različne načine. Eni nič, eni svoje, tiha voda. Če se gremo demokracijo, pojdimo volit, da bo naslednjič boljše. A pravzaprav ni več jasno, kdo je kdo. Težko je vedeti, kdo kaj predstavlja. V Hudih rimah pravim, da "politika je firma, ki skrbi sam' zase, v firmi tej veliki, v vsakem štuku prase. Tega jest ne jem, ne, prvo, ker sem vegi, drugo in pa tretje, nismo si kolegi."

Kaj pa mladi upi, Vazz je precej neverjeten, spremljaš mlade rodove, se družite, te kdo vpraša za kakšen nasvet?

Vazzu se pozna, da je v odraščanju poslušal pestro glasbo, ne samo 2Paca, Biggieja in Eminema. Ko skupaj vrtimo muziko, vidim, kaj rola. Vidi se, da ima podlago. Lahko se naučiš obrti, a to te še ne naredi artista. Zelo jih spremljam, a jim ne solim pameti, če imajo izdelano vizijo. Sicer pa imamo projekt Definitivno, ki sta ga osnovala Vazz in Val Fürst, kjer skupaj didžejamo Vazz, Dacho iz Matter in jaz kot Recycleman. Po razglasitvi konca epidemije smo imeli izjemen mega žur v Gali hali in je še/že bilo dovoljeno občinstvo do petsto ljudi. Eden nepozabnejših DJ partijev v karieri. Ogromno emocij se je sprostilo, za povrhu pa je bil še prvi dan počitnic.

Dogajajo se že hibridni koncerti, kaj bo s sceno v teh zanimivih časih, kako boš ti promoviral album, si kaj obremenjen s tem, da zadev ni mogoče delati tako kot prej?

Ob tem malce bruham. Netipično bo, glede na to, da nam ne dovolijo imeti resničnih koncertov in ne moremo imeti našega občinstva. Zato sem se odločil, da dokler bo tako, ne bomo imeli koncertov. Ali pa bomo začeli delati maše in pogrebe, kjer imaš lahko brez mask do sto tisoč ljudi. Funky gospel maša s črnskimi duhovnimi pesmimi, z rapanjem, didžejem in bobnarjem. Aleluja, Jezus, Alah in Buda! Kamor tako lahko tudi povabimo predstavnike vseh političnih strank v moderno molitev in čaščenje Jezusa v stilu "praised be the lord", saj je njihov starokopitni srednjeveški almanah res samo še za v antikvariate. Če je bog ustvaril svet, je ustvaril tudi moderen "lajf" v letu 2020. Malo se hecam. Sicer pa v stilu trgovskega potnika sam prodajam svoje plošče, po nekaj kosov na dan. Če si v Sloveniji umetnik, moraš biti sam za vse. Kar je po svoje romantično, sicer sem uradno nezaposlen. Nisem na zavodu za zaposlovanje. A morda se grem prijavit drug teden, ker mi je odpadlo kup stvari, ki sem jih imel v poslovnem načrtu. Na srečo sem prodal eno svojih slik in med zaprtjem občin dobil lanski prejemek od avtorskih pravic prek Sazasa.

Kaj je najboljši nasvet, ki ti ga je kdo dal glede posla, kariere, glasbe?

Janez Golob mi je dejal: Dalaj, ne ukvarjaj se z norci. Če se želiš ukvarjati z njimi, veš, kje so doma, moraš v Polje. Drugi pa je Hasan, prijatelj iz Tajske, ki mi je obrazložil, da se je dobro napačnih stvari ali ljudi izogibati, kot če je drek na plaži "don't stand in the shit" (ne stopi v drek, op. p.), pojdi naokoli. He he.

Kaj bi svetoval sebi pred petindvajsetimi leti?

Več seksaj! (smeh). Sicer pa brez panike, je rekel Švejk. Naredi še bolj funky. Več skejtaj. Ni mi žal, bilo je kar zabavno.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Prijatelju sem rešil življenje, ki je skoraj padel z balkona v šestem nadstropju. Ujel sem ga zadnji hip. A to je bilo že v srednji šoli. In pa, da se nisem sam ubil. Ker sem prelen (smeh).

Kaj je to "Ljubljana hip hop walking tour"?

Agencija Urbana vrana / Ptich me je povabila, da sem za 15 do 20 ljudi okoli dve uri hip hop vodnik po Ljubljani. Ob tem pa vsi prejmejo še moj novi album KWA.